Bilo je pred dnevi, ko sem na družbenih omrežjih zasledil številne komentarje in opozorila na to, da je bilo predavanje ddr. Klemena Jakliča z naslovom Slovenija pet minut pred dvanajst, s strani družbenega omrežja Facebook povsem neupravičeno cenzurirano.
Radovednost mi ni dala miru in tako sem šel takoj na Youtube, da bi Jakličevo »sovražno« predavanje v celoti ogledal tudi sam. O kakšnem sovražnem govoru ni bilo ne duha ne sluha, temveč se je Jakličevo predavanje vrtelo okoli koncepta svobode in demokracije, ki pa, kot lahko sklepam po histeričnem klikanju na »pošlji povratne informacije o tej objavi«, nekaterim ne odgovarja najbolj.
Svoboda in demokracija sta seveda popolno nasprotje konceptu komunizma in načela enakosti. A kaj točno je svoboda, ki je tako zmotila ljubitelje komunizma, bomo izvedeli v nadaljevanju tega zapisa.
Gospod Jaklič trdi, da je svobodo moč razdeliti na tri stebre, in sicer:
1. Svobodna volja
To je pravica ljudi, da lahko odločajo sami o sebi, izbirajo kaj bodo počeli v življenju, s čim se bodo ukvarjali, kje se bodo šolali, koga bodo izbrali za življenjskega partnerja itn. Z drugimi besedami povedano, svobodna volja je nekaj, na kar nihče ne bi smel imeti vpliva, razen nas samih, kar pa nas po drugi strani tudi zavezuje k temu, da smo za svoja dejanja nujno odgovorni.
Svobodna volja je tudi to, da lahko komurkoli povemo karkoli, se s čim strinjamo, ali pa tudi ne.
Možnost izbire med priznavanjem in zanikanje je še ena oblika izražanja svobodne volje, ki je človeku v vseh demokratičnih državah neodtujljiva pravica.
2. Participacija
Svobodno voljo je seveda potrebno nekje izražati. Tu pa pridemo do participacije oz. vključevanja posameznikov v odprt prostor za komuniciranje. V svobodnih in demokratičnih državah naj bi bilo v teoriji vsakemu omogočeno, da izrazi svoje mnenje, želje in zahteve, o katerih potem oblast razpravlja in se odloči o nadaljnjih dejavnostih.
Participacija ne pomeni samo to, da se vsake štiri leta udeležujemo parlamentarnih ali lokalnih volitev, tudi ne pomeni zbiranje podpisov in zahteve po referendumih, ampak pomeni v prvi vrsti to, da se ljudje te svoje vključenosti v družbo tudi dejansko zavedajo ter da s tem soustvarjajo javni prostor, kjer se bo, če je družba v osnovi svobodna in demokratična, srečeval tudi s stališči, ki popolnoma nasprotujejo njegovim. Na tem mestu je priložnost, da pokažemo, kako so si stebri svobode medsebojno povezani. Tukaj v javnem prostoru nasprotujočih stališč je namreč svobodna volja posameznika tista, ki mu omogoča, da lahko izjavi kar koli želi, pa zaradi svojih izjav ne bi smel biti diskreditiran. Še več, nasprotujoče mnenje je potrebno vzeti tako kot je, saj je bistvo komunikacije prav v tem, da se mešajo med sabo različna stališča o eni in isti stvari. Trdimo lahko da.
Če bi se vsi strinjali o eni in isti stvari, potem bi bila komunikacija vse manj potrebna, saj bi stališča ponotranjili, s tem pa jih zadržali izključno zase, vedoč, da so pač enaka vsem ostalim. Tudi to je nevarnost komunizma.
3. Morala
Tretji steber je ddr. Jaklič označil za najpomembnejšega. Tukaj je mišljena morala vsakega posameznika, da se zaveda nekih vrednot, ki pripadajo vsakemu posamezniku v javnem prostoru, ki se ga aktivno udeležuje. Morala je tista, ki jo vedno občutimo, ali je to takrat, ko naredimo nekaj dobrega, nekomu pomagamo, prispevamo ipd., ali pa takrat, ko se zavedamo, da recimo govorimo laži ali pa delamo škodo drugemu. Morala kot taka je torej vedno prisotna. Pa vendar je ne gre izkoriščati za to, da si z njo poskušamo blažiti rane, ko slišimo nekoga, da ima čisto drugačno mnenje od našega, ki zavzema povsem drugačno stališče, kar nas spravlja v neprijeten položaj. Dandanes vidimo in slišimo, da se zlasti na levem političnem polu zelo radi oprijemajo rešilne bilke v obliki ti. sovražnega govora, ki ni nič drugega kot cenzura svobodne volje, če se sedaj vrnemo na začetek in sklenemo naš krog.
Omejevati svobodno voljo, dostop do javnega prostora in cenzuriranje že izrečenih stališč, ki niso po godu partijski veljakom, je zelo nevarno in nima nič skupnega s svobodno demokratično državo, kar naj bi Slovenija uradno tudi bila.
Ob cenzuriranju Jakličevega predavanja se lahko na tem mestu še enkrat vprašamo, kaj res?
Rok Bratina, zgodovinar
