Možnosti prostovoljnega končanja življenja oz. evtanazija je seveda aktualna tema, pri kateri so mnenja zelo deljena. Nekateri govorijo o kulturi smrti, drugi o kulturi živlejnja. Povsem pomembno pa je, da se zavedamo, da ko civilizacija ni izredno natančna in precizna kdaj evtanazija lahko postane možnost izbire, lahko prav ta postane izjemno nevarna, saj pravilnik oziroma zakon enostavno ni dovolj… življenje je v vsakem primeru sveto in ima enako vrednost; ne glede na spol, starost, barvo kože ali kakršno koli drugo pripadnost.
Realnost v praksi, ko je evtanazija dovoljena izbira, pa prinaša nenavadne zgodbe; take na katere niste niti pomislili ali pa jih niste slišali, pa bi bilo to prav, saj boste 23. 11. odločali o tem ali bo evtanazija postala možnost izbire tudi v Sloveniji:
V Belgiji se je na primer zgodilo, da so MAID (medical assistance in dying) dobili primere, kjer pacienti niso želeli umreti zaradi terminalne bolezni, kot je na primer rak – in bi želeli končanje življenja zaradi trpljenja. Primeri s katerimi so se soočali predvsem v Belgiji so tudi depresija, socialna izolacija in na primer kronična žalost. Gre torej za duševne motnje in ne za fizične. Mediji poročajo o zgodbah, ko so nekateri ljudje dobili odobritev evtanazije zaradi psihiatričnih razlogov – in ne zaradi terminalnih fizičnih. In to včasih zelo hitro. Si tega želimo? Etičen problem je tudi v tem, da je bila odločitev o odobritvi evtanazije sprejeta v stanju, ki bi se lahko še obrnilo na bolje, saj depresija na primer ni konstanta diagnoza kot je to rak IV stadija. Pa vendarle to pristojnih ni zaustavilo. Kdo bo torej določil te meje?
Belgijski mediji na primer poročajo o odobritvi evtanazije mladi punci (stari 21 let), ki je bila udeleženka terorističnega napada in je zaradi tega trpela za depresijo. Situacija postane bizarna, če pomislimo z zavedanjem, da je bila evtanazija odobrena žrtvi napada, pri čemer samemu napadalcu ne pripada smrtna kazen, saj je ta v evropskih državah prepovedana. Kje so torej še meje okusnega?
V Kanadi pa so na primer dokumentirani primeri ljudi, ki so prosili za evtanazijo zaradi revščine, dolgih čakalnih dob, nezmožnosti financiranja otrok ali pa zaradi neprimernega stanovanja oz. pomanjkanja finančnih sredstev za nakup. Te primeri so še posebej sprožili mednarodni odpor – mnogo je torej primerov, ko ljudje niso prosila za smrt zaradi bolezenskega stanja, ampak zato, kerso nezadovoljni s svojim življenjem oz. menijo, da jim sistem ne omogoča normalnih pogojev za življenje; izbira smrti pa je tako lažja pot, predvsem lažja kot življenje in v mnogih primerih trpljenje zaradi neugodnih pogojev.
Morda je prva stopnja odgovorne družbe zmožnost prisrkbeti strokovno pomoč vsakemu, ki jo potrebuje; pa naj gre za duševna stanja ali pa terminalne oblike bolezni. Sprva pa bi morali razpravljati o tem zakaj v Sloveniji ni ustrezne paliativne oskrbe in kako zagotoviti dovolj usposobljenega zdravstvenega kadra, ki bi lahko naslovil vse paciente, ki potrebujejo pomoč. Šele nato, ko bi bile izčrpane vse možnosti, bi se lahko pogovarjali o evtanaziji. Ne pozabimo nenazadnje tudi na to, da zdravniška stroka močno nasprotuje prostovoljnemu končanju življenja.
Vljudno vabljeni na pogovorni večer, kjer bodo predstavljeni vsi vidiki o tem zakaj je evtanazija lahko tudi družbeno nevarna:
