Med 19. in 27. avgustom 2019 je Arheološki raziskovalni konzorcij za Ljubljano (ARKLJ) pod vodstvom dr. Andreja Gasparija s filozofske fakultete po naročilu Muzeja in galerij mesta Ljubljane izvedel prvo fazo arheološkega izkopavanja in dviga ostankov lovca Kraljevega vojnega letalstva (Royal Air Force), ki se je 18. septembra 1944 zrušil na zemljišče ob Ižanski cesti v Ljubljani.
»Spitfire, po mnenju mnogih najlepše letalo vseh časov, je zagotovo najslavnejši britanski lovec druge svetovne vojne in eden najbolj prepoznavnih britanskih izdelkov nasploh,« pravi dr. Gaspari. »Letalo z močnim motorjem in dodelano aerodinamično obliko, ki sta mu zagotavljala odlične manevrske sposobnosti, so v številnih različicah izdelovali med letoma 1936 in 1948.
Ostanki legendarnega lovca, v katerem javnost prepoznava zmagovalca bitke za Britanijo, bil pa je tudi pomemben protagonist protinacistične koalicije v bojih v Sredozemlju z vidnim prispevkom pilotov RAF za njegovim krmilom k partizanskemu osvobajanju slovenskega ozemlja, so nedvomno dragocen nosilec materialne in duhovne zapuščine obdobja.«
Enosedežno lovsko letalo Spitfire tipa F.IX z oznako MJ116 je bil del eskadrilje 73. skupine zračnih sil Združenega kraljestva, takrat stacionirane na letališču Canne pri Foggii na južnem delu italijanskega škornja, ki je omenjenega dne v jasnem vremenu kmalu po 12. uri napadla vojaško letališče v ljubljanskem Polju in železniško progo med Ljubljano in Zalogom.
Prvi letalski napad na Ljubljano
Po poročanju tedanjega časopisja je šlo za prvi letalski napad na Ljubljano. Letalo je pilotiral vodnik Peter J. Clark, Južnoafričan v službi RAF, ki je po zadetku letala s strani nemške obrambe, iz katerega se je po pričevanju očividke začel sukljati gost črn dim, uspešno odskočil s padalom in pristal tik ob nadzorni postaji (»bloku«) št. 57 v zunanjem obroču žičnih ovir okoli okupirane Ljubljane.
Samo letalo je strmoglavilo na barjansko zemljišče le dobrih 150 m južno od nadzorne postaje, kar kaže na izjemno nizko višino odskoka. Pretresenega pilota s precej osmojenim obrazom so neposredno po zajetju od domobranske posadke nadzorne postaje prevzeli Nemci.
Zaslišanje na gestapu
Po zaslišanju na gestapu in krajšem zdravljenju v sanatoriju Emona v Ljubljani je bil poslan v taborišče za ujete zavezniške letalce Dulag Luft v nemškem pogorju Hochtaunus severno od Frankfurta, kar je razvidno iz dostopnih podatkov o pilotu iz arhiva Zgodovinskega oddelka RAF, pridobljenih s prijaznim posredovanjem britanske ambasade v Ljubljani. Po osvoboditvi taborišča ob koncu vojne se je vrnil v Združeno kraljestvo.
Ob padcu se je sprednji del letala zarinil v mehko barjansko zemljišče, iz katerega so štrlela nazaj zalomljena krila in rep, dodaja dr. Gaspari: »Eno krilo in del repa sta bila odpeljana že med vojno, Nemci pa so iz kabine potegnili tudi pilotovo torbico s pištolo. Kmalu se je razbitina pogreznila v tla, »da je bilo komaj še videti, kam je padlo«.
Dobrih deset let po vojni se je takratni lastnik zemljišča Milan Zalaznik skupaj z bratom Jožetom odločil izkopati preostanek letala, predvsem zaradi prodaje pločevine, po nekaterih pričevanjih pa si je prizadeval pridobiti zlasti motor letala. Zalaznik je iz razbitine izvlekel še enega od topov, pozneje oddanega postaji milice na Dolenjski cesti, nogo levega podvozja in vojaško bluzo, poskus dviga motorja pa se je izjalovil. V enem od žepov bluze, ki jo danes hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije, je bilo odkrito zmečkano potrdilo z imenom pilota in podpisom Vladimirja Velebita, člana delegacije Narodno osvobodilne vojske Jugoslavije pri zavezniški vojski v Italiji.«
Pozabljena noga
Muzej ljudske revolucije, to je današnji Muzej novejše zgodovine Slovenije, je v 60. letih preučeval možnosti za dvig ostankov letala, vendar do uresničitve ni prišlo. Zanimanje za razbitino se je okrepilo v začetku 90. let s skupino pilotov in poznavalcev zgodovine letalstva, med katerimi izstopata Pavel Magister in Igor Tratnik, ki sta v 90. načrtno zbirala podatke o obravnavanem letalu in vodniku Clarku ter »odkrila« pozabljeno nogo podvozja v kupu odpadnega železa na parceli Milana Zalaznika.
Leta 2008 je Vojaški muzej Slovenske vojske na pobudo pristojnih kustosov in ob podpori tedanjega načelnika dr. ppk. Tomaža Kladnika nadrejenih zasnoval projekt izkopavanja in dviga ostankov legendarnega lovca ter v ta namen pristopil k oceni izvedljivosti.
Desetletni premor
Ob 75-letnici padca letala je bila po skoraj desetletnem premoru opravljena nova raziskava, sloneča na novi projektni nalogi in delovnem načrtu. Kljub okrnjenemu in verjetno močno fragmentiranemu stanju razbitine – odnesena naj bi bila več kot polovica letala, na lokaciji pa naj bi ostal le še sprednji del z motorjem in vijakom –, je namreč obveljala ocena o smiselnosti njenega celovitega izkopa z arheološko metodo dokumentiranja, identifikacija in konservacija delov ter ustrezna muzejska prezentacija.«
Raziskavo je izvedla ekipa ARKLJ pod vodstvom dr. Andreja Gasparija (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta) in Reneja Masaryka (Skupina Stik) v sodelovanju z dr. Urošem Koširjem (Avgusta d.o.o.) ter stalnimi člani Mojco Fras, Borutom Slokanom (Skupina Stik) in Gabrijelom Hrovatom, ustrezno tehnično podporo pa je zagotovilo podjetje ER-TAC d.o.o. (Janez Tacer). Raziskava ne bi bila mogoča brez soglasja in vsestranske podpore družine Rojc, na čigar parceli ležijo ostanki letala.
Pregled arhivskega gradiva
V okviru poterenskih del raziskave, ki v tem hipu že potekajo, bodo vsi deli razbitine natančno očiščeni, nato pa bodo sledile identifikacija delov ter analiza materialov za oceno potrebnih ukrepov za konserviranje oziroma trajno ohranjanje in njihovo izvedbo. V sodelovanju z domačimi in tujimi specialisti za letalsko tehniko in konkreten tip letala bo vsak odkrit del umeščen na ustrezno mesto v virtualnem modelu kot osnovi za prezentacijo ostankov. Vzporedno bo v sodelovanju s poznavalci tega področja ter domačimi in tujimi institucijami potekala izdelava celovite kabinetne študije in pregleda arhivskih virov o zgodovini letala, okoliščinah sestrelitve in usodi pilota, ki bo skupaj s pregledno obravnavo značilnosti legendarnega lovca in ostalih širših vidikih predstavljala osnovo za monografsko in priložnostne publikacije ter celovito muzejsko predstavitev.
»Gre za prvo sistematično arheološko izkopavanje tovrstnih ostalin vojaških konfliktov 20. stoletja v Republiki Sloveniji, ki je poleg ostankov emblematičnega letala zagotovilo pomembne izkušnje za bodoče raziskave,« poudarja dr. Andrej Gaspari.
»Med najpomembnejše rezultate tega pionirskega arheološkega posega, ki je bil predčasno prekinjen zaradi zahtevnosti dela v najglobljem delu izkopa, s čimer se je dvig sprednjega dela letala z motorjem in vijakom znova odtegnil, velja izpostaviti kar nekaj spoznanj in pridobljeno gradivo. Izkopali smo večino polnila jame, ki se je oblikovala po padcu letala in bila še dodatno povečana s posegi lastnika zemljišča leta 1957 (»12 let po padcu letala«), ki se je poskušal dokopati do letalskega motorja.
Bager je pomagal
Ob delu, pri katerem so si pomagali z bagrom, so takrat poškodovali preostanke kabine in začetek sprednjega dela letala, motorja pa glede na ohranjenost predela pred kabino niso dosegli. Odtrgane dele pločevine, instrumente, dele napeljave in druge ostanke letala, ki so jih naši predhodniki kot nezanimive zavrgli, smo dokumentirali po vsem obodu osrednjega dela jame, in sicer v glinastem materialu, ki je bil ob prvem posegu odmetavan na robove izkopa. Na dnu jame in v glinenem zasutju smo našli več lesenih pilotov, tramov in desk ter verigo z odlomljenim kavljema, s pomočjo katerih so leta 1957 skušali iztrgati preostanek razbitine.«
Med raziskavo, ki so jo poleg lastnikov zemljišča z zanimanjem spremljali tudi okoliški prebivalci, so pridobili dodatna pričevanja očividcev dogodka, tj. nekatere podrobnosti in osebne vtise o padcu letala (klici domobrancev: »Avion bo padu«), pristanku pilota, ki je odskočil s padalom, prihodku dveh pripadnikov domobranske posadke z »bloka«, ki sta odžagala rep letala, in poznejših poskusov dviga, posebej leta 1957, ter poznejše rabe tega prostora (zimsko drsanje na zaledeneli kotanji, ki se je oblikovala na mestu padca in izkopa).
Skupno so evidentirali več kot 220 kosov letala. Ohranjenost vseh delov letala je osupljiva, saj učinkujejo, kot da bi do padca prišlo včeraj, ne pa pred 75 leti; svojih lastnosti vsaj na videz in vonj niso izgubili niti visokooktanski (100/140) bencin in hidravlično olje, kar dodatno podčrtuje izjemno sposobnost z vodo prepojenih barjanskih sedimentov za ohranjanje različnih materialov.
Neizkopan sprednji del letala
V času izkopavanja se je potrdila ocena, da je na lokaciji ohranjen le še sprednji del letala, vendar na bistveno večji globini od domnevane. Od kabine so se ohranili le omenjeni fragmenti in še ti pretežno ujeti v močno poškodovano steno za glavnim rezervoarjem. Bolje se je ohranil izvlečen zgornji del trupa pred kabino in odlomljen del z motorjem, nekako od korenov kril proti vijaku. Izkopavanja so se zaključila na zadnjem delu motorja. Neizkopan ostaja torej sprednji del letala, ki je v celotni dolžini okoli 2,6 m (skupaj z vijakom) skoraj navpično pogreznjen v mehek poznoglacialni glinast melj.
V teku je izdelava ocene o izvedljivosti in stroškovnika izkopavanja in dviga preostanka letala. Izvajalec se bo v iskanju finančne podpore izvedbi projekta naslonil tudi na sponzorstva in donacije.
Primož Hieng
Foto: Borut Slokan
