Ob knjižnem sejmu je tule nekaj mojih idej za dvig bralne kulture.
Prepričan sem, da novih bralcev knjig ni mogoče pridobili z administrativnimi ukrepi, ukazi, karanjem in vzbujanjem slabe vesti. Takšen vzvišen odnos, ne bo nikogar spreobrnil.
Z veseljem bodo brali le tisti, ki so že kdaj občutili zadovoljstvo ob dobrem besedilu, pa naj je šlo za roman, pravljico, esej ali kratko zgodbo.
Dokler tega navdušenja vsak zase ne začuti, težko ve, kakšen je sploh smisel branja dobro napisanih knjig. Zato je treba čim večjem krogu ljudi omogočiti, da se spozna s tem občutkom, ker to jih bo to potem gnalo, da bodo še posegali po knjigah.
Ampak kako čim več ljudi navdušiti za branje knjig?
Po mojem le tako, da jim knjige pripeljemo v njihov horizont zanimanja.
V šolah morajo začeti književnost in slovenščino poučevati tako, da bodo otroci vzljubili jezik, ne da se jim bo vse skupaj zagabilo.
Pri pouku naj razpravljajo tudi o knjigah, ki jih mladi berejo za zabavo. Tako bodo že vzpostavljeni bralci z virusom branja morda okužili tudi sošolce, ki sicer preberejo le obvezne knjige za domače branje in se pri tem bolj ko ne dolgočasijo in mučijo.
Prav tako je treba šolska tekmovanja v branju in pisanju spremeniti tako, da bodo dejansko vzpodbujala ljubezen do knjig.
Za Cankarjevo priznanje naj bodo razpisane zanimive teme, o katerih lahko otroci pišejo, kot pač želijo: pesem, esej, zgodbo …
Učitelji na šolah nato naredijo prvo selekcijo, nato se boljša besedila z mentorji še nadgradi in predstavi na nacionalnem tekmovanju, kjer se izbere zmagovalca oziroma zmagovalko.
Na radiu in televiziji potrebujemo dobre, komunikativne oddaje o knjigah, ki naj bodo na voljo tudi kot podkasti. Voditelji morajo z gosti knjige predstaviti na način, da jih bomo začutili in hoteli čim prej prebrati v celoti. Ničemur ne koristijo literarne oddaje, v katerih voditelji uporabljajo kopico tujk, ki jih še sami dobro ne razumejo.
V tujini na področju distribucije knjig že opažamo podoben trend, kot ga sta ga doživeli filmska in glasbena industrija. Kot vemo, danes skorajda nihče več ne kupuje posameznih filmov ali glasbenih cd-jev, ampak kupimo naročnino za dostop do zbirk. Podobne knjižnice so že na voljo tudi za knjige. Če se včlaniš, lahko za mesečno naročnino brez težav bereš tisto, kar te v nekem trenutku najbolj zanima. Če je knjižnica dovolj bogata, lahko v njej kombiniraš branje iste knjige v zvočni in pisani verziji, glede na to, kaj ti v nekem trenutku bolj ustreza. Prej ali slej bo treba narediti nekaj takega tudi za knjige v slovenščini.
Seveda je pomembno tudi, da imamo v državi dobro delujoč sistem založb, knjigarn in knjižnih distributerjev. In vseh znanj, ki so za to branžo potrebna.
Ker je slovenski trg za preživetje pisateljev premajhen, je treba vzpodbujati prodor dobrih slovenskih knjig tudi v druge jezike. Nagrada za književno nagrado je tako lahko tudi dober prevod v tuj jezik.
Morda lahko organiziramo nacionalno promocijsko kampanjo “Knjiga je najlepše darilo!”
Pomen knjige nasproti internetu je predvsem v tem, da je kot celota bistveno bolj premišljena in obdelana. Večino tekstov na internetu avtorji objavijo brez urejanja in lektorskega pregleda. Knjige so kot izdelki v povprečju zato bistveno bolj kvalitetne kot besedila na internetu. Prednost interneta pa je seveda v hitrosti odziva na dogodke in v možnosti interakcije. Oboje je treba seveda smiselno združevati.
Toliko na hitro. Se veselim mnenj in novih idej.
Sašo D.
