“Cimbalistu Beltinške bande Mišku Baranji sem nekoč izrazil dvom, da Cielito Lindo, ki jo mi igramo kot Kama san jes zaj prišeu, morda ni prekmurska, ampak španska, pa mi je odvrnil: »Vlado, poglej malo na zemljevid! Tu smo mi, tu so Madžari, tam so Hrvati, gor so Avstrijci, tam pa Kranjci. Mi smo na prepihu. Zagotovo je mimo prišel tudi kakšen Španec.«
Včasih pomislim, da bi se olimpijske igre morale odvijati brez zastav. Naj tekmujejo posamezniki in naj zastopajo sebe.
Po drugi strani je tako, da če v tujini komu storim kaj dobrega, prijaznega, nekako poskušam izkazati, od kod prihajam. Češ, glejte, Slovenci smo v redu! Doma pa imam pogosto slab občutek, ko slišim ljudi, da jim je najslajša tabla v Ljubljani tista, ki kaže v njihov rojstni kraj. Ko sem leta 1976 ali 1977 prišel na oder z Martinom Krpanom, sem kričal: »Prekmurje republika!« Danes, ko bi vsaka občina rada bila republika, je to bolj slaba šala.
Čista farsa je, kako se včasih dva sosednja župana ne moreta dogovoriti o povsem enostavni zadevi.
Tujec si že, če si iz sosednje vasi. Mislim, da je dobro, da se zdaj poudarja pripadnost Prekmurja Sloveniji. Sem pač sodimo.”
Vlado Kreslin, pevec in glasbenik
Vir: Objektiv, tedenski magazin Dnevnika, 17. 8. 2019, str. 9
