Slovenke in Slovenci,
nekdo mora začeti, mar ne? Nikakor si nisem mislil, da bom prav jaz tisti, ki se bo odločil ustvariti peticijo za odstop od podpisa Marakeške deklaracije, ki jo namerava decembra v Maroku podpisati naša sedanja vlada pod vodstvom Marjana Šarca.
Roko na srce, meni osebno ni slabo. Sem na varnem v Lublinu na Poljskem, kjer od daleč spremljam dogajanje okoli vse bolj verjetne nove migracijske krize, ki nas bo v kratkem doletela. Vseeno se v Slovenijo decembra vračam in nikakor nočem niti pomisliti na to, da se bom vrnil v domovino, ki bo oropana suverenega odločanja glede migracijske politike na svojem teritoriju. Ne predstavljam si in nočem verjeti.
Spomini izpred treh let, ko je Slovenijo prečkalo dobrega pol milijona ilegalnih prebežnikov, še niso utonili v pozabo, ko je pred vrati nova invazija. Če smo imeli pred tremi leti srečo, ker Slovenija ni bila država, ki bi predstavljala za migrante končni cilj, so se okoliščine in zaostritve razmer, ki smo jim priča v sosednjih državah, dejansko obrnile na glavo. Slovenija se med migranti omenja kot ciljna destinacija. Pa ne samo to! Slovenija bo dejansko žrtev ostrejšega varovanja meje sosednjih držav, v kolikor se sama ne zgane.
Zakaj odstop od Marakeške deklaracije? Poglejmo si širšo sliko. Madžarska tej deklaraciji že od samega začetka nasprotuje, Avstrija in Hrvaška pa prav tako razmišljata o odstopu. V Italiji vse niti okoli migracij vleče notranji minister Salvini in roko na srce, priznajmo si, Slovenija počasi tone v prepad. Najbolj pa smo ogroženi mi, Slovenci in Slovenke, ki na tem edinstvenem teritoriju med Alpami, Jadranskim morjem, Panonsko in Padsko nižino živimo že od nekdaj.
Po sedemindvajsetih letih, ko smo si končno ustvarili svojo lastno državo in izpolnili sanje naših prednikov smo namesto, da bi prejemali od države varnost in zaščito, dobili občutek, da smo našim oblastem odveč. Tako odveč, da Slovenijo dnevno zapuščajo najupsešnejši kadri, pa tudi tisti, zlasti mladi, ki bodo to (uspešni) šele postali. Razlog za skrb je še zlasti ta, da te kadre nadomeščamo z nekom, ki ne samo, da ni pripravljen delati, da se ni pripravljen integrirati, pač pa ima popolnoma drugačno predstavo o našem svetu.
S podpisom Marakeške deklaracije bo naša usoda tako rekoč zapečatena, ker ne bo več v naših rokah. Za našo varnost bodo zopet odgovorni drugi. Mar si žeimo tega? Mar bomo prepustili sedanji slovenski oblasti, ki si tega pridevnika nikakor ne zasluži, da se bomo prostovoljno odrekli našim koreninram, naši kulturi, jeziku, religiji in končno, če hočete, naši identiiteti?
Pričujoča peticija zahteva od naše vlade, da odstopi od Marakeške deklaracije in prisluhne željam svojega ljudstva tako, kot je običajna praksa v demokraciji.
Slovenije ne damo!
Rok Bratina, zgodovinar in dopisnik portala
