Demografski izzivi so dolgoročni, politični mandati pa so kratki – vsaj ko gre za desno stran, ki dobi vlado le vsakih 10 let. Prav v tem razkoraku je nastal in tudi izginil Urad za demografijo Republike Slovenije. Njegova zgodba ni le administrativna, temveč razkriva, kako se v Sloveniji obravnavajo strateška vprašanja prebivalstva, rodnosti in staranja družbe.
Kdo postavlja rodnost in družinsko politiko v ozadje in kdo v ospredje? Razlike med levo in desno politiko so očitne – pa vendarle ljudje malo vedo o tem in se o tem niti ne pobrigajo. Niti pred samimi volitvami. Mnogi so kasneje razočarani – a dejstvo je, da imamo točno tako vlado kot si jo zaslužimo; desna politika zagovarja močno državo, družinske,tradicionalne vrednote in prosto gospodarstvo. V državi želi vzpostaviti red in pravila delovanja, ki bodo pravična za vse, predvsem za tiste, ki so z delom dosledno soustvarjali in prispevali v slovenski socialni sistem. Leva politika se ukvarja s pravicami manjšin, LGBTIQ pravicami, migrantskimi pravicami, pri čemer vprašanje rodnosti zanemarja, saj izhaja iz predpostavke, da bodo migracije ustrezen odgovor na demografsko vprašanje sedanjosti in prihodnosti. Zagovarjajo višje davke in višje socialne transfere, ker menijo, da bo to povečalo potrošnjo.
Urad za demografijo je tipičen primer tega ideološko – političnega razlikovanja, ki ga noben medij posebej ne izpostavlja. Ustanovljen je bil leta 2020 v času vlade pod vodstvom Janez Janša. Formalno je deloval kot organ v sestavi Vlada Republike Slovenije. Razlogi za ustanovitev so bili jasni in utemeljeni na podatkih:
-
Slovenija se že desetletja sooča z nizko rodnostjo, ki vztrajno ostaja pod mejo enostavne obnove prebivalstva.
-
Prebivalstvo se hitro stara, razmerje med delovno aktivnimi in upokojenci se slabša.
-
Dolgoročni pritiski na pokojninski, zdravstveni in socialni sistem se povečujejo.
Cilj urada je bil:
-
celostno spremljanje demografskih trendov,
-
usklajevanje demografskih politik med različnimi resorji,
-
priprava dolgoročnih ukrepov za podporo družinam, rodnosti in medgeneracijski solidarnosti.
Zagovorniki ustanovitve so poudarjali, da demografija ni zgolj socialno, temveč strateško razvojno vprašanje države, ki zahteva posebno institucionalno pozornost. Že ob ustanovitvi pa je bil urad deležen kritik. Opozicija in del strokovne javnosti so opozarjali, da so demografske politike že pokrite znotraj obstoječih ministrstev, da obstaja nevarnost podvajanja pristojnosti in da ima urad izrazit ideološki naboj, predvsem zaradi poudarka na tradicionalni družini in rodnosti. Kritiki so urad pogosto razumeli kot politični projekt tedanje vlade, ne pa kot dolgoročno nadstrankarsko institucijo. Kljub temu je urad začel delovati, pripravljal analize in sodeloval pri razpravah o demografskih politikah. Po volitvah leta 2022 je oblast prevzela vlada pod vodstvom Robert Golob. Ena prvih organizacijskih sprememb je bila ukinitev Urada za demografijo, hladno in brez pomislekov v duhu “očiščenja Janšistov”, kot se je rad hvalil Robert Golob. Naloge urada pa so bile razporejene predvsem na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter druge resorje.
Primer urada pa v resnici kaže na tri ključne težave slovenskega upravljanja in tudi vodenja države, vsakič ko se zamenja vlada, in sicer na:
-
Neprekinjenost politik: dolgoročne teme, kot je demografija, se pogosto lomijo ob menjavi oblasti.
-
Politizacija strateških vprašanj: namesto konsenza se oblikujejo institucije, ki jih naslednje vlade hitro ukinejo.
-
Razkorak med analizo in izvedbo: vsi se strinjajo, da je demografija problem, manj pa je soglasja o tem, kako ga reševati.
Urad za demografijo ni bil ukinjen zato, ker demografski problemi ne obstajajo. Nasprotno. Ukinjen je bil, ker ni uspel postati nadstrankarska, trajna institucija, temveč je ostal zaznamovan s političnim trenutkom svojega nastanka. Ukinjen je bil zaradi pomanjkanja vizije, da demografija ostaja resen izziv slovenske družbe.
Posledično demografski izzivi Slovenije ostajajo nerešeni. Vprašanje pa ni več, ali jih je treba reševati, temveč ali jih država zmore obravnavati dolgoročno in brez političnih nihanj, saj po izkušnjah zahodnih držav z migracijsko politiko, vemo, da migracije prinašajo v družbo tudi porast kriminala in obremenitev socialnih sistemov. Potrebni so ukrepi na več tirih in seveda tudi vlada, ki bo znala videti dlje od lastnega nosu.
Portal Os
