Polde Mihelič iz Oševka pri Kamniku je bil slikar, rad pa je tudi kaj zanimivega napisal. To je drugačna slikarjeva izpoved, prežeta s spomini na otroštvo.
Ko je prijel v roke čopič in se posvetil barvam, ki jih prelil na slikarsko platno, so v njem oživili spomini na otroštvo. Miheliča so pogosto uvrščali med slikarje naivne smeri, toda po oblikovnih lastnostih njegovo likovno delo samo spominja na naivno umetnost. Likovni kritiki pravijo, da se kot šolani slikar oddaljuje od samorastniške naive. Na njegovih slikah srečamo motive iz podeželskega, vaškega življenja in izreze iz posebnih, značilnih vaških in kmetskih dogodkov.
Dr. Cene Avguštin pravi, da živimo v času, ko so se stare vrednote porazgubile, ko marsikdo zaman išče dobrino, ki smo ji nekdaj rekli sreča, in ko pri vseh pridobitvah sodobne civilizacije človek ostaja sam, osamljen in nesrečen. »Kdo si ne bi zaželel nekdanjega miru in spokojnosti vaškega življenja kot občutljiv slikar, ki je mladost preživel na vasi in ki je kot otrok spremljal starega očeta od vasi do vasi pri prodaji kolomaza. Spoznaval je ljudi, njihove navade in običaje, jih vzljubil in za vedno ohranil v spominu,« pravi dr. Avguštin.
Vasi s slamo kritimi hišami, z lesenimi ostrešji, z okenci v svetlo pobarvanih pročeljih danes ni več. Izginile so tako kot številna vaška znamenja, slikane votivne table, pisani čebelnjaki, lesena vaška korita z žuborečo vodo, skupaj s starimi kmečkimi orodji, konji in vozmi in žal tudi z mnogimi navadami in običaji. »Polde Mihelič nam tako vas v svojih otroških predstavah znova oživlja, pri čemer ne pozablja na nekdanje razgibano življenje v njej,« meni dr. Cene Avguštin.
Prizorišče dogajanja so tesno druga ob drugo postavljene zidane hiše z lesenimi slemeni, strmimi, s snegom pokritimi strehami, z malimi okni v stenah, kdaj pa kdaj obloženimi s skladovnicami drv, s polkrožnimi vhodi sredi fasad. Skozi vas, položeno v breg, vodi pot do vaške cerkvice, kjer se z drevjem in ozkim pasom neba scena zaključi.
V to impozantno in kompozicijsko strnjeno prizorišče slikar vključuje vaške prebivalce: po starem oblečene kmete in kmetice, ogrnjene v volnene plete in pokrite z barvastimi rutami, dninarje in dninarke, potovke, vaške klepetulje, zaljubljence, pa tudi nekatere od rojstva zaznamovane vaške posebneže.«
Miheličevo slikarstvo raste iz nostalgičnega spomina na, kot sam pravi, najlepša leta življenja in hkrati predstavlja poskus oživljanja in podoživljanja otroškega navdušenja, občutka sreče, ki se slikarju žal neprestano izmika. »Vendar, če se mu posreči v naslikanem platnu oživiti vsaj kanec nekdanjega doživetja, se čuti potešenega,« pove dr. Cene Avguštin.
»Tako razumemo, zakaj slikar nekaterih del kratko malo ne da iz rok, in če jih je moral prodati, jih za višjo ceno odkupuje nazaj. To nenehno iskanje izgubljene sreče, ki naj bi ga rešila osamljenosti, ki ga tare, kot pravi v eni svojih pesmi, ta klic po sreči je eden od osnovnih motivov njegovega slikarstva. In ker spomin spreminja monotonost v barvitost, revščino v bogastvo, povprečnost v enkratnost, se temu prilagajajo tudi Miheličeva dela.«
»Sem slikar, a od tega dela nisem nikoli živel,« je zapisal v svojem portretu na zadnji strani njegovega koledarja z letnico 2004. »Slikarstvo mi je pomenilo predvsem sladilo življenja. Prijetno zadovoljstvo sem vedno čutil, če mi je slika kolikor toliko uspela. Slikanje po naročilu sem odklanjal, delal sem le po želji svojega srca.«
»Rojen sem bil v istem letu kakor kralj Peter,« pravi v portretu. »Se pravi, da že dolgo nisem mlad – vsaj rosno ne. Na svet sem prišel na Martinov dan kot gostačev sin v številni družini, očetu Jerneju in materi Mariji, rojeni Pančur, v zdolgočaseni obcestni vasi na Vrhpolju pri Kamniku. V mladosti za starše nisem dosti obetal. Posebno mamo je skrbelo, kaj bo z menoj, ko odrastem in ko nje ne bo več. Fizično delo mi ni nikoli dišalo. Najraje sem pohajkoval v Podnjivah ob Nevljici ali po ornanžnozelenih jasah ob poti k Samotnemu mlinu.«
»Vzporedno s slikanjem me je vedno zanimala tudi literatura,« je pripovedoval Polde Mihelič. »Že od nekdaj po malem pišem pesmi, poleg tega tudi črtice, zgodbe. Po smrti žene pred dvema letoma sem težko ostajal sam doma; hodil sem v lokale na obvoznici, samo da sem bil med ljudmi.
In v petih mesecih sem napisal Zgodbe od včeraj, ki so v knjižni obliki izšle decembra 2003.
V glavnem so to zapisane pripovedi moje matere, potem osebna doživetja iz šole iz Litije, opisal sem družbo v Kamniku, s katero smo se dobivali v kavarni …«
Knjigo je pisal na roke. Če je bilo treba, je kakšno stvar tudi po trikrat prepisal. »Najprej sem naredil koncept in šele potem zapisal zgodbe. Potem so vse te stvari jezikovno pregledali, na koncu pa je moja učenka iz Litije Zvezdana Majhen vse skupaj pretipkala na računalnik. Brez nje bi težko izpeljal izdajo te knjige. Se kar čudim, da je knjiga zares izšla. Ampak, verjemite mi, da tega nisem delal zaradi denarja. Vse to je nastalo zaradi neke notranje potrebe,« pravi avtor Zgodb od včeraj.
V svojem portretu tudi pripoveduje o najstniških ljubeznih, ki jih je spoznal iz knjig. Bile so nenavadne. »Vse te moje simpatije so namreč nosile klobuke. Žena, ki je že kot kolegica poznala vse moje muhavosti, misli in navade, je tudi vedela, da obožujem ženske s klobuki. Poleg tega, da je bila dobra kuharica, je bila vešča tudi šivanja. Zato si je za najin poročni dan omislila klobuček, ki ga je sešila sama.«
»Za uspešnim moškim v življenju ponavadi stoji razumevajoča žena,« razmišlja Polde Mihelič. »To še prav posebno velja za umetnike. Hvaležen sem Bogu in Usodi, da mi je bila prav takšna ženska usojena. Čeprav v ženo nisem bil romantično zaljubljen, pa mi je bila zelo simpatična. Spominjala me je na domačnost in na mamo, ki sem jo v tragičnih okoliščinah izgubil v drugi svetovni vojni.« Kadar ga je imela še posebno rada, mu je vedno rekla Mihec. »O, kaj vse bi dal, da bi to še enkrat slišal!« je povedal.
»Čas je svoje napravil. Kljub vsemu mi je zdaj na jesen življenja, ko mi je samota edini prijatelj, ki človeka nikoli ne izda, ob večerih prijetno posedati ob Nevljici in obujati spomine na vse te moje ljubljene klobučke …
Ob tem se solza sama od sebe vsili v oko. Nevljica pa šumi dalje, z enako mehko valujočo melodijo kakor nekoč, in poje svoje pesmi – vsem, ki ji znajo prisluhniti. So lepote, ki so večne in zaradi njih je tudi koledar večno vrtečega se kroga vreden zaupanja v vsako leto, ki pride – zanesljivo pride.«
Polde Mihelič, slikar iz Oševka, je umrl 18. avgusta 2007.
Primož Hieng
Za še bolj radovedne
Polde Mihelič je ljudsko šolo obiskoval v Nevljah. Med drugo svetovno vojno je bil januarja 1943 prisilno mobiliziran v nemško vojsko in bil poslan v Francijo, nato pa na rusko fronto. Septembra leta 1944 je prebegnil iz nemške vojske k Rusom, ki so ga poslali v taborišče v Sibirijo v Novosibirsk, kjer je dočakal konec vojne. Domov se je vrnil šele leta 1946.
Leta 1947 se je zaposlil pri izdelovalcu gumbov Hrdličku, leta 1948 je bil vpoklican na služenje vojaškega roka. Ko se je leta 1949 vrnil, se je zaposlil v kamniškem podjetju Svit. Likovni pedagog Zoran Didek ga je usmeril v šolo za oblikovanje, kjer je bil leta 1949 sprejet, leta 1953 pa se je vpisal na likovno akademijo, od koder so ga zaradi političnih razlogov odpustili. Leta 1954 se je zaposlil v Ilirski Bistrici.
Leta 1956 je prišel v Litijo in na osnovni šoli nastopil službo učitelja likovnega pouka. V Litiji si je ustvaril tudi družino. Leta 1978 se je zaradi težav s hrbtenico invalidsko upokojil. Vrnil se je v domači Oševek in si v obnovljeni domači hiši uredil slikarski atelje.
Za svoje delo je leta 1985 v Kamniku prejel nagrado Toma Brejca, leta 1987 je postal član Društva slovenskih likovnih umetnikov.
Kot slikar je pripravil 37 samostojnih razstav in 42 skupinskih razstav.
Pokopan je na pokopališču v Nevljah.
