Ob obisku domačih in tujih krajev mnogi turisti obiščejo tudi pokopališče, ki ni le kraj spomina na naše prednike, sorodnike in prijatelje. Pokopališča imajo svojevrsten zapis neke preteklosti, kjer nagrobniki z imeni, priimki, letnicami rojstva in smrti, celo s fotografijami pokojnih, govorijo neko zanimivo zgodbo o ljudeh, pomembnih in manj pomembnih.
Vsak nagrobnik je svojevrsten spomenik kulture, arhitekture, oblikovanja in zgodovine. Pa ne le to, kar cela pokopališča – na primer Plečnikove Žale – so zanimiva celo s kulturnega in hkrati turističnega vidika. Prav zato se v vodstvih pogrebnih podjetij tega še kako dobro zavedajo, tako da ob svoji redni dejavnosti obiskovalcem nudijo možnost strokovnega vodenja po objektu zadnjega slovesa in spomina na pokojne.
Čeprav je 1. november po svoji vsebini praznik zmagoslavja, praznik veselja nad množico pravičnih, ki gledajo božjo slavo, ga vendar prekriva otožna misel na rajne, na verne duše, ki še trpijo v vicah; spominjamo se jih naslednji dan, to je 2. novembra.
»Po drugi svetovni vojni smo ob zelo starem krščanskem prazniku vseh svetih, uvedenem leta 835, dobili še naziv »dan mrtvih« (danes dan spomina na mrtve),« pravi etnolog dr. Janez Bogataj.
»Kronisti so v 19. stoletju poročali, da so na ta dan ljudje imeli navado okrasiti grobove z mahom, svečami in cvetjem. To je bilo povezano s predstavami, da se duše umrlih vračajo in na grobovih opazujejo, kdo jih bo obiskal. Verovanje v darovih umrlih je bilo zelo močno, saj je spremljalo številne šege in navade od rojstva do poroke in smrti. Ljudje so verovali, da imajo duhovi prednikov posebno moč ter da skrbijo za njihovo zdravje in splošen napredek. Zato so jim morali biti naklonjeni in z različnimi dejanji to pokazati. Današnje navade so polne zunanje bahavosti. Neokusni marmorni nagrobniki in druga pretiravanja so dokaz, da je ta praznik s svojo poudarjeno zunanjostjo vse bolj namenjen živim.«
Mesto spomina, kot pogosto imenujemo pokopališče, povezujemo s pogrebno dejavnostjo, ki je njegova osnovna funkcija. Kar nekako skrito našim očem pa ostaja dejstvo, da je to med drugim prostor, na katerem je zapisana zgodovina mesta, vasi ali celotne pokrajine, in so v simfonijo združene različne oblike umetnosti.
»Pokopališče tako služi za različne namene in ima različne ciljne skupine,« pravijo v Pogrebnem podjetju Maribor, kjer si njihova direktorica mag. Lidija Pliberšek še posebej prizadeva, da bi končno spoznali, da je pokopališče veliko več kot le mesto spomina na mrtve. »Na njem lahko vidimo turiste, ki se spoznavajo z mestom, zgodovinarje, ki raziskujejo preteklost in umetnike, ki iščejo navdih za svoje nove stvaritve.«
Pokopališča in turizem – kot posebno doživetje? Odgovor je: da! Gre za koncept, ki izpostavlja pokopališča kot odsev kulturne in zgodovinske dediščine okolja, v katerem so nastala, in ne le kot kraj zadnjega počitka. Za tako miselnost se močno zavzema mag. Lidija Pliberšek, direktorica Pogrebnega podjetja Maribor in predsednica Združenja evropsko pomembnih pokopališč. Tako je nastal projekt Pot evropskih pokopališč, ki ga izvajajo pod okriljem Združenja evropsko pomembnih pokopališč. Namen projekta je izpostavljanje zgodovinskega in kulturnega pomena pokopališč. Arhitektura, kipi, grobovi in nagrobni napisi, torej prav vsak del pokopališča, so ogledalo družbenega in kulturnega razvoja skozi čas. S tega vidika pokopališča niso le mesto pokopa umrlih. So zanimive in poučne turistične destinacije ter hkrati pomemben del evropske kulturne dediščine.
»Neskončna človeška radovednost in silovita želja po potovanju skozi čas se tako uresniči blizu in na tako vsakdanji način, kot je sprehod po mestu spomina, pokopališču,« preberemo na spletni strani Pogrebnega podjetja Maribor. »Spomin na zadnjih 500 let življenja v mestu Maribor je zapisan v njegovih pokopališčih in kot posledica družbenega razvoja, združen na pobreškem. Odkar se je ob osrednji stolni cerkvi razvilo prvo mesto spomina, se v nagrobnih spomenikih, zgodovinskih zapisih in knjigah odraža življenje v mestu. To niso le spomini na smrt ljudi v mestu, ampak na njihova življenja. V spomenikih najdemo simbole in besede, ki opisujejo njihova dejanja, družbeni položaj, veroizpoved in odnos do okolice, v kateri so živeli. Sprehod med družinskimi grobnicami v mislih pričara slike njihovega življenja.«
Turistično zanimivo je seveda osrednje ljubljansko pokopališče, tudi po zaslugi arhitekta Jožeta Plečnika. »Pomembna pokopališča so kot kulturna dediščina pomemben del naše zgodovine in umetnosti ter so zato turistične znamenitosti mest, kjer je mogoče začutiti zgodovino in kulturo lokalnega prebivalstva,« pravijo v podjetju Žale. »Eno takšnih je naše pokopališče, ki je vključeno v Združenje pomembnih evropskih pokopališč (ASCE) in Pot evropskih pokopališč (ECR).«
Zaradi svoje visoke kulturno-zgodovinske in umetniške vrednosti je eno najlepših med evropskimi pokopališči. V strokovni in širši javnosti ga zaradi Plečnikove dediščine, stvaritev znanih slovenskih umetnikov in hortikulture občudujejo po vsem svetu.
Plečnikove Žale so zagotovo najizvirnejša rešitev pokopališke arhitekture 20. stoletja. So edini tovrsten objekt v Evropi, ki so mu leta 2007 podelili znak Evropska dediščina, od leta 2009 pa so kulturni spomenik državnega pomena.
Na pokopališču Žale so pokopani mnogi velikani naše zgodovine: pesniki, pisatelji, kiparji, slikarji, skladatelji, arhitekti, igralci, inženirji, politiki in športniki. Prav tako je na njem veliko pokopališč iz prve in druge svetovne vojne. Pokopališče Žale je pomembno tudi s hortikulturnega vidika, saj bogata flora zaokroža njegovo podobo in mu daje poseben estetski pomen. Pokopališče Žale je zanimivo v vseh letnih časih.
V okviru vodenega ogleda si lahko ogledate znamenite Plečnikove Žale, grobove znanih Slovencev, dela znanih kiparjev in druge pomembnejše dele starih Žal, ki so dejansko muzej na prostem. V nadaljevanju nudijo še ogled novega dela pokopališča, ki je zgrajeno v monumentalnem slogu kot mesto mrtvih; leta 1982 ga je zasnoval arhitekt Marko Mušič.
Zanimiva so še številna druga pokopališča po vsej Sloveniji. Nekaj posebnega je zagotovo ljubljansko Navje, spominski park slavnih osebnosti, ki so soustvarjale našo kulturo in znanost. Na Navje so ob ureditvi parka prenesli posmrtne ostanke oziroma nagrobnike slavnih Slovencev. Park ima obliko podolgovatega pravokotnika, v njem je arkadna veža, ki ji pravijo slovenski panteon.
Ko so pred dobrim desetletjem na gradu Štanjel pripravili razstavo o znamenitem arhitektu Maksu Fabianiju in njegovem prispevku, ki ga je namenil Dunaju, so obiskovalcem ponudili širši program. Turistom in drugim so namreč svetovali še ogled celotnega Štanjela, imenitnega Ferrarijevega vrta in kratek sprehod do cerkve sv. Gregorja pri Kobdilju, kjer je pokopališče. V tej vasi se je namreč 29. aprila 1865 rodil Maks Fabiani, ki je umrl 12. avgusta 1962 v italijanski Gorici.
Pozneje so njegove posmrtne ostanke prekopali na domače pokopališče, kjer je urejena družinska grobnica Fabianijevih. Prav njihov zadnji dom pritegne pogled tistih, ki si ogledajo arhitektovo rojstno vas. Po starših ni bil slovenskega rodu, vendar ga smemo imeti za svojega. Znal je slovensko in je največji del življenja preživel v krajih s slovenskim prebivalstvom, ki jih je zaznamoval s svojimi deli. Materi je ob robu družinske grobnice dal vklesati spoštljiv poslovilni napis tudi v slovenskem jeziku: »Kamen, tujcu povej, da tu počiva nadvse čednostna žena.«
Tisti, ki verjamejo v alternativne oblike zdravljenja, zelo radi obiskujejo Primskovo na Dolenjskem. Vas je tesno povezana z župnikom Jurijem Humarjem, ki ga nekateri omenjajo kot čudežnega zdravnika ali zdravilca. »Jurij Humar je glavno skrb posvetil zdravilstvu, ukvarjal pa se je z magnetizmom kot obliko zdravljenja,« poroča Janez Zurga v knjigi Čudodelnik s Primskovega. »Videl je, kako ljudstvo trpi zaradi bolezni in bede. Na vso moč se je trudil, da bi mu pomagal.«
Na Primskovem, kjer je Humar služboval od svojega 58. do 72. leta, sta njegov grob in lipa pred župniščem, ki še zdaj nista pozabljena. Ljudje še prihajajo, da se ustavijo ob grobu, poberejo kak kamenček in z lipe utrgajo nekaj listov. Nekateri sedejo na grob, saj morda pričakujejo Humarjevo pomoč. Pravijo, da na grobu in ob njem čutijo mravljinčenje.
Kaj pa naš največji slovenski pesnik dr. France Prešeren, ki ga na ljubljanskem Navju ni? Počiva v Kranju v današnjem gaju, ki nosi njegovo ime, kjer je njegov nagrobnik. Pokopavanje ob farni cerkvi v središču mesta je bilo opuščeno leta 1798 in preneseno na novo pokopališče zunaj mestnega obzidja. V letih pred drugo svetovno vojno so prenehali pokopavati tudi na tem pokopališču, leta 1951 pa so ga preuredili v spominski park, torej Prešernov gaj, in to po načrtih arhitektov Marjana Šorlija in Ruške Ogorevc.
Primož Hieng
