Tema izbrisanih, posebej v kontekstu Slovenije, je globoko kompleksna in čustveno nabita, vsaj kolikor zasledujemo MSM. Problematika naslavlja okoli 25.000 ljudi, ki so bili po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 odstranjeni iz registra stalnega prebivalstva. Vprašanje na to, kdo je “kriv”, pa ima več plasti – pravne, politične, pa tudi družbene. Slovenija se je osamosvojila in oblikovala lasten državni aparat, pri čemer so bili državljani drugih jugoslovanskih republik (ki niso zaprosili za državljanstvo) obravnavani kot “tujci”. To pa ni bilo jasno komunicirano ali izvedeno v skladu z načeli pravne države. Nekateri izbrisani niso vedeli, da morajo zaprositi za državljanstvo, drugi niso izpolnjevali pogojev (na primer zaradi manjkajoče dokumentacije), spet tretji pa so se zavestno odločili proti državljanstvu, morda tudi iz globoke užaljenosti zaradi razpada Jugoslavije, mnogi od njih pa so kasneje iskali pravico v Sloveniji. Vprašanje, ki se poraja pa je: kdo je sedaj upravičen do poravnave in ali so bili zares vsi oškodovani?
V naši državi se je nato vedno iskalo odgovore na to kdo je v resnici odgovoren za tak izbris; nekateri menijo, da so za izbris neposredno odgovorne politične institucije in vlada tistega časa, pri čemer se posameznikove odgovornosti ni štelo. Po osamosvojitvi so oblasti zahtevale, da državljani nekdanjih jugoslovanskih republik zaprosijo za slovensko državljanstvo v določenem roku. Tisti, ki tega niso storili ali niso bili uspešni, so bili izbrisani iz registra stalnih prebivalcev. Zakonodaja je bila nejasna in nekatere pravne zaščite so bile pomanjkljive, kar je omogočilo izbris brez ustreznega postopka ali obvestila posameznikom, kar se seveda v mladi oz. ravnokar rojeni državi lahko dogodi, pa še vedno to ne pomeni, da je to pravno dovoljeno. Ustavno sodišče Slovenije je večkrat ugotovilo, da je bil izbris nezakonit in protiustaven. Poudarilo je, da so bile temeljne pravice izbrisanih kršene, pri čemer mora država nositi odgovornost za sistemske napake in zagotoviti pravno zaščito ter odškodnine. Seveda pa ne smemo pozabiti, da je imel pomemben segment pa je tudi druženi vpliv časa; poleg političnih in pravnih dejavnikov je za izbris odgovorno tudi družbeno ozračje tistega časa. Obstajali so močni nacionalistični in proti-imigrantski sentimenti, prav tako pa na drugi strani lahko govorimo o obstoju pro jugoslovanskih nagibov, ki so z lahkoto omogoči scenarij izbrisanih.
Vprašanje, ki se poraja je ali si ti izbrisani sedaj zaslužijo odličja, ki jih je podelila predsednica Republike Nataša Pirc Musar? Seveda so mnenja različna in če bi iskreno želeli soditi o tem kdo si ga zasluži in kdo ne, bi verjetno morali zavrteti čas nazaj; saj je najverjetneje veliko takih, ki se zaradi lastne odločitve niso odločili, da bi za državljanstvo sploh zaprosili.
Na omrežju X se je vnela debata o tem kaj je prav in kaj ne. Predsednica države se je odzvala z zapisom:
“Izbrisani so slovenska zgodba. Zgodba o arbitrarni in sistemski krivici oblasti, ki je hipoma črtala in izbrisala iz življenja Republike Slovenije celotno skupino ljudi. So najbolj množična kršitev pravic v zgodovini samostojne države Slovenije. Kršitev izbrisa pravic, ki še vedno ni dokončno odpravljena. Boj izbrisanih ni bil boj samo za izbrisane, vseskozi je bil tudi boj za pravno državo. Zato sem jim podelila priznanje za delo na področju varstva, zagotavljanja in uveljavljanja človekovih pravic ter prispevek h krepitvi družbene zavesti o pomenu varovanja človekovih pravic v letu 2024.”
V nadaljevanju objavljamo tudi nekaj zapisov, ki vam bo morda predstavilo tudi drugo plat problematike, saj se je na omrežju X vnela razprava, ki prikazuje tudi povsem drug segment:
, spet tretji pa so se zavestno odločili proti državljanstvu, morda tudi iz globoke užaljenosti zaradi razpada Jugoslavije, mnogi od njih pa so kasneje iskali pravico v Sloveniji. Vprašanje, ki se poraja pa je: kdo je sedaj upravičen do poravnave in ali so bili zares vsi oškodovani?){kind=link}