Nekaj neizpodbitnih dejstev o vinjentnem sistemu
Najbrž nimate več v spominu člankov, ki so se začeli z naslovi »Dars nič ne ve o uvedbi vinjet«( https://www.rtvslo.si/slovenija/dars-nic-ne-ve-o-uvedbi-vinjet/83183) ali »Z uradno pritožbo proti uvedbam vinjet« (http://www.delo.si/gospodarstvo/z-uradno-pritozbo-proti-vinjetam.html), ki so se v letu 2008 pojavljali v režimskih medijih in služili lobijem, da se vinjetni sistem (način plačila, kjer uporabniki uporabo avtocest plačujejo na osnovi časovne komponente: tedensko, mesečno, … letno) v Sloveniji ne uvede.
Zato je potrebno navesti nekaj dejstev in povezav iz tistega časa ponovno razkriti, (t. i. zgodovinski spomin obuditi) saj se po desetletju uporabe avtocestnih vinjet (v decembru letos so na prodajne police prišle že 11- tič ) izkazuje, kako smela in pametna je bila odločitev takratne vlade o njihovi uvedbi oz. udejanjanju v vsakdanje življenje ljudi.
Zaprti cestninski sistem – da ali ne?
V času gradnje avtocestnega križa je bilo plačilo cestnine zasnovano z plačevanjem v tako imenovanem zaprtem cestninskem sistemu (tak sistem poznajo v večjem delu Italije, Francije, Hrvaške) kjer na čelnih ali stranskih cestninskih postajah uporabniki plačujemo prevoženo razdaljo (v Sloveniji je bil tak model uporabljen na primorskem kraku avtoceste).
Pri izgradnji štajerskega kraka avtoceste pa je šaleški lobi (kasneje bolj znan slovenski javnosti kot tisti, ki je na veliko kradel v TEŠ6) preko svoje izpostave v stranki Zelenih izposloval, da se je zaprti sistem na teh odsekih preprojektiral in zgradil tako imenovani odprti cestninski istem, kjer uporabniki ne plačujemo več točno določene razdalje med dvema cestninskima postajama ali priključkoma, ampak računsko določeno cestnino iz povprečja razdalj med cestninskimi postajami. Tako smo npr. na Vranskem plačali enako cestnino, če smo se peljali zgolj do izvoza Šempeter ali do izvoza Dramlje.
Politične lovke Tomaža Kastelica so segle do Murgel
Za pobiranje cestnine je bilo poleg cestninskih postaj in druge infrastrukture potrebno vzpostaviti tudi IT rešitve in podporno logistiko, ki je plačila omogočalo. Ni naključje , da je posel »stoletja« v devetdesetih pridobilo podjetje Tarffic Design, ki je bilo tedaj v lasti prof. Tomaža Kastelica, sicer rednega profesorja na gradbeni fakulteti. Ta je v prostem času, ko se ni ukvarjal z služenjem v privatnem podjetju, tudi poučeval in s političnimi povezavami v popolnosti obvladoval cestnino na državnem podjetje DARS.
Šele mnogo let kasneje se razkrilo njegove političen povezave, najbolj očitno prav v času uvedbe vinjet. Tedaj je preko svoje nečakinje, iz afere obnove privatne hiše v Murglah, ki jo je izvajalo podjetje Vegrad, vsem dobro znane Simone Dimic, kasneje zaposlene v kabinetu predsednika vlade Boruta Pahorja, z vsemi političnimi vzvodi in »strokovnimi« mnenji rušil projekt uvedbe vinjet. Tako je kot siva eminenca prometnega inštituta gradbene fakultete soustvarjal mnenja, ki so strokovno utemeljevala, da je uvedba vinjet lahko prometno nevarna in da bo na cestninskih postajah prihajalo do množičnih trčenj in ogrožanja udeležencev prometa, vse v luči ohranjevanja monopola in izjemnih zaslužkov njegovega podjetja.
Aleš Hojs je projekt vinjet uresničil v praksi
Kljub stališčem »stroke« se je tedanja Janševa vlada odločila, da se v juniju 2008 uvedejo vinjete na slovenskih avtocestah. Realizacija projekta je bil naložena podjetju DARS, ki je v pičlih nekaj mesecih postoril vse potrebno, da je projekt bil uspešno realiziran, ki je postal eden izmed najuspešnejših in za ljudi koristnih projektov v zadnjih letih. Kot član tedanje uprave je bil pod vodstvom mag. Tomislava Nemca za področje cestnine zadolžen Aleš Hojs, kasneje obrambni minister v drugi Janševi vladi, ki je projekt uvedbe vinjet neposredno vodil.
Veliko manj mrtvih na avtocestah po uvedbi vinjet na avtocestah
Že kmalu po uvedbi se je izkazalo, da je prodaja vinjet bistveno presegla napovedi »stroke«, da se na cestninskih postajah ni dogajalo nič dramatičnega in da je široka slovenska javnost izrazila izjemno zadovoljstvo nad uporabo vinjet. Tudi statistični podatki o žrtvah na slovenskih cestah kažejo drastično zmanjšanje števila mrtvih, in sicer že v prvem letu po uvedbi vinjet, saj so državljani v veliki meri preusmerili svoje potovalne navade tako, da so pričeli z uporabo bistveno varnejših avtocest (te so z primernimi cenami letnih vinjet postale dostopne širokemu krogu uporabnikov ) in s tem bistveno povečali prometno varnost. Prihodki DARS so se v primerjavi s klasičnim pobiranjem cestnine celo povečali in v nobenem trenutku ni prišlo do razmer, ki so jih napovedovali nasprotniki vinjet, da bo DARS prišel v položaj, ko ne bo več zmožen odplačevati najetih kreditov.
Brez cestninskih postaj na avtocestah
Danes, to je po desetih letih, je uporaba vinjet na slovenski avtocestah že prešla ljudem v navado, zato si kar težko predstavljamo, da bi osebna vozila cestninili kako drugače. V zaključni fazi je tudi projekt elektronskega cestninjenja kamionov, ki naj bi bil zaključen v prvi polovici naslednjega leta, ko naj bi se za vse vrste vozil dokončno uveljavil prosti pretok, kar pomeni brez cestninskih postaj.
To bo dodaten prispevek k varnosti, čistejšemu okolju, udobnosti in hitrosti potovanj na slovenskih avtocestah. Zato se naravnost čudimo nekaterim težnjam najvišjih slovenskih predstavnikov v Bruslju (komisarke Violete Bulc), ki celo Nemčijo, ki se je tudi odločila za uporabo vinjet za osebna vozila, prepričuje, da tak sistem ni ustrezen. Le kaj ima komisarka in “šamanka” spet za bregom?!
P. O.
Pod črto
