Dražgoška bitka je po besedah udeležencev postala priljubljen kraj pohodništva in hkrati, kot so dejali, nekaterim tudi spomina.
Pohodništvo in sploh gibanje v naravi postaja vse bolj priljubljeno in gibalno potrebno, zato ni težko ljudi spodbuditi zanj. Treba je le malo organizatorske spretnosti in denarja – ki ga Zveza združenj borcev (ZZB) ima – in stvari stečejo.
Država pa bi morala omogočiti vsem enake pristope; npr. Nova Slovenska zaveza in druge podobne organizacije ne dobijo denarja za organizacijo pohodov na Teharje, v Hudo jamo ali Rog, čeprav se tudi tam spominjamo pomorjenih Slovencev, podobno kot tu padlih in ustreljenih v Dražgošah.
Torej tudi mrtvi nimajo enakopravnega miru, ki po vseh izročilih človeštva pripada vsem, še posebej nedolžno pomorjenim.
Težave pa so glede zbistritve spomina, ker usedline neočiščene preteklosti in travm medvojnega in povojnega revolucionarnega dogajanja prekrivajo osebno in družbeno zavest. ZZB je nastala na »izročilih revolucije«, zato za nadaljnje življenje in družbeni status svojih članov in somišljenikov vztrajno vzdržuje revolucionarno retoriko.
»Spominov« zato niso pripravljeni očiščevati s sredstvi demokratičnih pridobitev samostojne Slovenije.
Ne gre le za resnico o revoluciji, pač pa tudi za svojevoljen, samopašen in nedemokratičen prevzem ključnih družbenih vzvodov danes. Razredno-izkoriščevalski interes, ki so ga komunisti s propagando in revolucionarnim terorjem med vojno vsiljevali Slovencem kot »nacionalno nujnost«, je njim omogočil prevzem oblasti v »sovjetski republiki Sloveniji«, nasledniki pa zdaj krčevito ohranjajo ta fevd.
Letošnji govornik v Dražgošah, pesnik Ervin Fritz, je obsodil povojne zunajsodne poboje. A govoril je o kapitalističnih in liberalnih stranpoteh samostojne Slovenije, ki naj bi jih povzročili Demosovi ljudje. Ali niso bili to v glavnem ljudje iz Drnovškove LDS oziroma ljudje iz partijskih krogov?
Med redkimi Demosovci so bili pa le oni, ki so za nagrado zagotavljali kontinuiteto.
Pri pri(h)vatizaciji so bili v glavnem ljudje postpartijskih krogov in še danes se ve, kdo vlada in omogoča delitev; med njimi člani SD, ki ob razveljavitvi Rupnikove sodbe »ne bodo nikoli pristali na to, da bodo tisti, ki so sodelovanje z okupatorjem postavili pred narodno preživetje, zaradi procesnih razlogov oproščeni«.
Toda »še pomnite tovariši«, nasledniki bivše partije v SD in ZZB, da so vaši izvorni predniki, na čigar »lovorikah« vladate narodu, govorili, da ne gredo v OF, če se ne bo izvajala revolucija, ter jim ni bilo mar, koliko naroda bo zaradi tega pobitega, samo da so podredili Slovence sovjetski republiki, beri: sebi! Posledica je bila delitev in travmatiziranje naroda, ki zaradi (tudi vašega) političnega oportunizma še vedno traja.
Tudi partizani in domačini v Dražgošah so bili žrtve te komunistične revolucionarne sle, saj so prosili partijsko vodstvo, naj se umaknejo in ne izzivajo Nemcev. Kot v večini podobnih primerov so se izzivalci potem umaknili ter domačine prepustili maščevanju, pobijanju okupatorja in požigu vasi. In duhovnik Marijan Kremžar, ki je ilegalno hodil po okupirani Gorenjski, je še par dni pred »bitko« v Dražgošah ljudi spovedal in obhajal. Marca 1943 je podobno obiskal tudi Slovence v Srbiji, zanje maševal, a so ga tam neznanci ubili.
Podobno so v Ljubljanski pokrajini, ki so jo zasedli Italijani, zaradi akcij komunistov OF in povračilnih ukrepov okupatorjev ljudje umirali in izgubljali domove. Partija (VOS) je likvidirala zavedne rodoljube in obglavila demokratično vodstvo naroda, sama ali prek okupatorjev uničila s terenskimi obračuni demokratične Slovence in jim nasilno zavladala.
V drugih okupiranih državah Evrope odpor ni deloval na račun množičnega uničenja civilnega VOSprebivalstva, pač pa sorazmerno s standardi boja proti okupatorju.
Vso to tragedijo naroda z (novimi) dokumenti in pričevanji predstavlja v knjigi Slovenski razkol zgodovinar in novinar dr. Jože Možina. Dokumentirano, občuteno, zavzeto in uravnoteženo predstavlja dogajanje v okupirani Ljubljanski pokrajini. S človeško občutljivostjo niza trpljenje zatiranega in ustrahovanega naroda, ki ga je poleg okupacije zadel še hujši teror revolucije.
Spoštovani člani Zveze združenj borcev za vrednote NOB in njihovi mentorji: Ali ste za odpravo narodnih travm pripravljeni pogledati resnici v oči in si prenehati zatiskati oči pred očitnimi dejstvi?
Le očiščeni travm, ki tako ali drugače bremenijo storilce in žrtve in ne pustijo svobodno delovati njihovim potomcem, lahko računamo na demokratično reševanje sedanjih težav in pričakujemo več pravičnosti med nami.
Spoštovani Socialni demokrati, če čutite z narodom, kot ste zapisali, potem apeliram na ta vaš človeški čut: pomagajte torej Sloveniji k svobodi in demokraciji!
9. 2. 2020 | Janez Juhant | Slovenski čas
