Kaj pomeni nizka volilna udeležba, približno 36 % volilnih upravičencev na posvetovalnem referendumu za spremembo imena Makedonije v Severno Makedonijo. Poglejmo si številke.
Volilnih upravičencev v Makedoniji je bilo 1. 826.979, referenduma pa se je udeležilo »zgolj«, citiram The Guardian, 623 000 volivcev, od katerih se jih je s spremembo imena strinjalo 553.778.
Glede na to, da se uradnega popisa prebivalstva, seveda z razlogom, v Makedoniji že 18 let ni opravilo, sem se glede na število prebivalstva skliceval na Wikipedijo, v kateri je zapisano, da ima Makedonija (podatki so iz leta 2017), približno 2.075.000 prebivalcev, od tega je dobrih 64% državljanov, ki so se izrekli, da so Makedonci, dobrih 25% je Albancev, ostalih 11% prebivalstva pa se je identificiralo bodisi za državljane ostalih bivših republik Jugoslavije, bodisi za Bolgare, Rome ali pa Turke (podatki so iz leta 2002)
Glede na to, da so podatki o etnični pripadnosti državljanov Makedonije stari že več kot 15 let, si lahko dovolimo zapisati dejstvo, da je »pravih« Makedoncev danes še bistveno manj, kot že omenjenega leta 2002.
To v bistvu ni nič tragičnega sploh, če se sprijaznimo z današnjim trendom vse bolj globaliziranega sveta, ki pač omogoča migracije zlasti mlajšega dela prebivalstva, ki si pač želi boljšega življenja in zato išče nove priložnosti izven matične države.
Nič drugače seveda ni niti s Slovenijo, kjer se prav tako vsako leto soočamo z »begom možganom«, prav tako pa s prihodom mladih, za delo sposobnih ljudi, večinoma iz držav bivše Jugoslavije.
A, če se vrnemo nazaj na Makedonijo in jo primerjamo s Slovenijo, bomo kmalu ugotovili, da vendarle obstaja zelo velika razlika.
Namreč, pri Makedoniji, za razliko od Slovenije, bode zlasti dejstvo, da je pripadnikov nekega manjšinskega naroda v razmerju s skupnim številom prebivalstva tako veliko.
Poglejmo si Albance, ki naj bi danes, sklicujem se na BalkanInsight, predstavljali že več kot tretjino vsega prebivalstva v Makedoniji. Ob tem se resnično sprašujem, ali lahko makedonske oblasti Albance še tretirajo kot manjšino.
Glede na rezultat referenduma je o tem, da albanska »manjšina«, kjer je, kot že rečeno, za spremembo imena Makedonije bilo približno 35% volivk in volivcev, nima politične moči, vse bolj brezpredmetno razpravljati. Sploh, če poizkušamo število glasov za spremembo imena primerjati s skupnim številom albanskega prebivalstva.
Številke govorijo same zase. Kdo je tisti, ki si najbolj želi spremembo imena, s tem pa praktično »uničiti« makedonsko identiteto, je zdaj bolj ali manj jasno.
Skrb pa vzbujajo tudi besede makedonskega predsednika vlade, da bo še naprej nadaljeval aktivnosti v smeri, da se bodo morali Makedonci in Makedonke pač sprijazniti z dejstvom, da je potrebno za vstop v evroatlantske integracije, govorim seveda o NATU in EU, pač potrebno požreti tudi to ponižanje.
Kaj se bo potem nadaljevalo v Makedoniji, pa ne ve nihče. Ve se edino to, da bo albanskega prebivalstva v Makedoniji še več in lahko se zgodi, da bo prav ta narod v prihodnosti le še bolj krojil notranjepolitične, s tem pa seveda tudi zunanjepolitične razmere.
Ob tem se vprašam: » Je vse skupaj spet povezano z idejo o Veliki Albaniji?« Za odgovor na to vprašanje imam premalo znanja, prav tako razumevanja do albanske zgodovine in njene zunanje politike.
Zato dopuščam možnost, da nanj odgovorim kdaj v prihodnosti, najverjetneje takrat, ko bo Makedonija spet izvedla popis svojega prebivalstva.
Rok Bratina, zgodovinar
