“Rakitna je imela po štiri razrede osnovne šole v enem prostoru, tako so me dali v internat v Logatec, da bi hodil v boljšo šolo. Tam me je Samo Kovač, nikoli mu tega ne pozabim, podpiral in me zalagal z likovnimi knjigami. Občudoval sem brata Šubic, Jakca, ogledoval sem tudi tuje mojstre. Van Gogh mi sploh ni bil všeč, risba se mi je zdela nenatančna, vse nekako grobo. Ko pa sem po odsluženi vojaščni šel na akademijo, je bila v prvem letniku naša prva pot z vlakom v Beograd, na Van Goghovo razstavo. Vso noč smo se cijazili v tretjem razredu na trdih klopeh, zjutraj smo prispeli na razstavo utrujeni in lačni, ampak meni se je ob pogledu na Van Goghove slike začela ježiti vsa koža. Odtlej je najvišje na mojem oltarju. Posebno njegove Jedce krompirja sem vsrkal zelo osebno — tiste njihove oči, tiste velike roke, ki hočejo priti do čim več krompirjev, čisto kot pri nas doma! Niti ena poteza ni mrtva. Umetnika globoko občutim, ker je slikal brez namena ugajati, brez oziranja na modo in različne –izme, slikal je, da ga ne bi razneslo od notranje napetosti. Za vsako sliko je dal košček svoje kože. In ko je naslikal vse, kar je čutil, ga je zmanjkalo. Ustrelil se je, ker ni imel več kaj naslikati. Doživljam ga kot brezhibno popolnost.”
Janez Kovačič, akademski slikar, letnik 1942
Vir: Delov mesečnik Super 50, št. 6, 3. junij 2019, str. 15
