V četrtek sem si jo šla ogledat. V živo. Z veliko mero radovednosti. Da vidim kaj daje Ta Noč Modrijanov 2018 s cvetoberom slovenskih glasbenikov …
Scensko bogastvo – Slovenija v malem. Sedem hiš za sedem slovenskih pokrajin. Vsaka s svojo tipično arhitekturo. Najprej mi je potegnilo na smeh, ko sem se spomnila, da se slovenski politiki že debelo desetletje ne morejo zediniti, na koliko pokrajin bi razkosali Slovenijo.
Naj vprašajo Modrijane! Oni so to naredili brez hudih dilem. Skladno z zgodovinskimi pokrajinami. In zmogli obilo raznolikosti. Presenetljive.
Poezijo je za Prekmurje bral Feri Lainšček, za Gorenjsko smo spoznali 95-letnega patra frančiškana. Z Brezij seveda. Za doživetje Dolenjske ni šlo brez En starček je živel …
Tehnična podpora je bila na presenetljivi ravni. Opreme več, kot je premora najbogatejša slovenska produkcijska hiša. Nikoli ni zatajila.
Program. Brez predsodkov. Letos z obilo ljudske glasbe, narodnozabavne glasbe, popa, zimzelenčkov. Ni meja. Dobra pesem najde pot. Kombinacije presenetljive.
Na začetku je vkorakal animator publik, ki pa to ni bil. Občinstvo je sicer dobilo nekaj napotkov, ni pa ga bilo potrebno nič animirat. Eksplozivno se je dvignilo, ko so bile na vrsti Čebelar, Golica, Slovenija od kod lepote Tvoje …
Tisto kar imamo zapisano v svoji identitetni kodi. To smo mi! Pa če se nekateri še toliko javno namrdujejo ob NZ glasbi. Nič drugega nas bolj ne zaznamuje – kot pesem.
In potem Ansambel Modrijani. Debele tri ure programa. Brez premora. Jaz imam televizijski volilni večer dolg tri ure. Ampak to je na štiri leta enkrat! Oni to počnejo dva večera zapored. Če bi hoteli zadovoljit vse želje po vstopnicah, bi verjetno morali uvesti Modrijanov teden, ne noč.
Tisto kar je name naredilo največji vtis – pa je kombinacija vsega naštetega. Idejno bogastvo, energijsko izobilje, scenska podpora in naboj SLOVENSTVA. Tega ni bilo mogoče spregledati. Kdorkoli je že zasnoval ta večer (Blaž Švab?) je z njim dosegel večji hvalospev pripadnosti prostoru med prekmursko ravnico in sečoveljskimi solinami, kot vsi drugi zaukazani sistemi skupaj.
To je to kar sem opazila. Ob svojem prvem obisku v dvorani Zlatorog. In še bom šla. Novembra in decembra. Meseca sta bogata.
Slovenski glasbeniki so zbrali pogum za velike odre. Sašo Avsenik, Čuki, Helena Blagne, Prifarski Muzikanti, New Swing Quartet, Perpetuum Jazzile, Klemen Slakonja, Vlado Kreslin, Carmen manet …
Povsod bom. Da podprem ustvarjalce, jim aplavdiram in povem, naj še vztrajajo, da cenimo to kar pripravijo ….In da se naposlušam slovenske glasbe, ki jo na radijskih postajah tako pogrešam.
Foto: še vedno ne vem ali sta vnuka pripeljala dedka, ali obratno. Bili so kot eno.
Rosvita Pesek, FB
