Nisem se imel namena več javljati v letošnjem letu, ampak dogodek pred dnevi me je spodbudil k dodatni objavi, saj menim, da si človek, ki je premikal skale, in to dobesedno, zasluži malo daljšo omembo v slovenskem jeziku. Tudi zaradi tega, ker o njegovih življenjskih podvigih nisem vedel absolutno nič vse do torka.
Ko je leta 1984 prvič obiskal obmejno mesto, v katerem je bila nepregledna množica beguncev, ki so bežali iz sosednje države zaradi vojne, je bil najprej zmeden, saj ni vedel, kje naj začne. Bil je zdravnik in v nepopisni množici je začutil klic na pomoč, saj ubogi ljudje, ki so s seboj prinesli samo culo, niso imeli ničesar razen številnih težav. Doktor si je kmalu opomogel od začetnega šoka in s pomočjo japonske humanitarne organizacije je v pakistanskem Peshawarju odprl kliniko, ki naj bi pomagala bolnikom iz Afganistana. Najprej je nameraval ostati pet do šest let, vendar se je zaljubil v deželo in njene ljudi, tako da se je njegove bivanje podaljšalo za dalj časa.
Njegovo ime je bilo Tetsu Nakamura.
Rodil se je 15. septembra 1946 v japonskem mestu Fukuoka v severnem delu države in leta 1973 je diplomiral s področja medicine. Ko je prvič obiskal Pakistan in začel delati z bolniki iz Afganistana, je kmalu ugotovil, da skupaj s sodelavci gasi samo posledice, ne pa tudi vzroka težav, zato se je odločil premakniti v sam Afganistan, kjer je leta 1991 v regiji Nangarhar odprl tri zdravstvene klinike. Trdil je, da je treba pri selitvi v nov kraj spoštovati lokalne običaje in navade ter se prilagoditi, zato se je oblačil kot Paštuni, prav tako pa se je naučil njihovega jezika.
Pri delu z domačini je ugotovil, da so ljudje prepogosto bolni in podhranjeni zaradi pomanjkanja vode. Gre za sušno regijo, kjer je voda prava redkost. K njemu so prihajali podhranjeni otroci s simptomi, ki bi bili zlahka odpravljeni v primeru zadostnega dostopa do pitne vode.
Afganistan je država, ki je skoraj v stalni vojni že nekaj desetletij, v zadnjem obdobju pa so dobili še enega, nevidnega sovražnika. Sušo. Visoke temperature so izsušile številne regije in ljudje niso mogli več kmetovati. Vedno več ljudi se je izseljevalo, vedno več je bilo tudi primerov drog in kaznivih dejanj.
Dr. Nakamura je v času najhujše suše leta 2000 dobil idejo, da se problema loti z druge strani. Več kot 25 km stran je bila reka Kunar, ki je bila močna in deroča, zato je pomislil, da bi bilo dobro del reke usmeriti tudi proti vaščanom v puščavskem delu regije Gamberi, zamisel pa je dobil v rojstnem kraju, saj ima Japonska številne namakalne sisteme. Ko je projekt predstavil vaščanom, je bil tudi sam v dvomih, ali mu bo uspelo, ampak domačini so mu neizmerno zaupali in lotili so se dela.
Kanal so začeli kopati s krampi in lopatami leta 2003 in pogosto je bilo izjemno mukotrpno, saj so delali ročno na temperaturah, visokih tudi do 43 stopinj, kasneje pa so dobili pomoč v mehanizaciji od vlade in japonskih organizacij.
Delal je tudi sam zdravnik in s svojim osebnim primerom je motiviral druge. Na hrbtu je nosil kamne in jih stresal v reko, domačine pa je izredno občudoval, saj so se s požrtvovalnim, ročnim delom bližali cilju. Težave so bile številne in ko nikakor niso mogli usmeriti reke proti puščavi, je dr. Nakamura obiskal Japonsko, kjer je ob pregledu 200 let starih načrtov dobil odgovor.
Vrnil se je v Afganistan in nadaljevali so z deli. Leta 2012 je bil kanal po trdem delu končno zgrajen in ko so spustili vodo, je dr. Nakamura s presrečnim obrazom opazoval dogajanje, pri tem pa je izjavil: „En namakalni kanal je vreden več kot 100 zdravnikov. Bolnišnica poskrbi za bolnika, voda pa poskrbi za celo vas.“
Kaj se je zgodilo? Voda je omogočila namakanje polj in vaščani so imeli kmalu hrane v izobilju. Poleg riža sedaj pridelujejo tudi čebulo, solato, pšenico, paradižnik in lubenice. Ko si ogledate posnetke na You Tubu, lahko vidite, kako srečnih obrazov in s skupnimi močmi ljudje delajo na poljih in ne morejo verjeti, da jim ni treba več bežati.
Celo več, vračajo se tudi družine, ki so nekoč že odšle, z besedami, da je doma najlepše. Projekt je bil tako uspešen, da so glavni kanal kasneje podaljšali še za 2 km, ob straneh pa so zgradili še osem prečnih povezav.
Rezultat?
Ozelenelo je 16.000 hektarjev in sedaj na območju živi 600.000 ljudi, ki imajo zadostno samoskrbo osnovne hrane. Oživele so tržnice, otroci pa se v manjših kanalih učijo plavanja, saj večina Afganistancev ne zna plavati. Zmanjšalo se je tudi število nasilnih dejanj in primerov droge, japonski zdravnik pa je z vaščani zgradil tudi mošejo in šolo, tako da se otroci lahko izobražujejo, saj je nepismenost v tej državi se vedno velik problem.
V šoli jih tudi učijo, kako se izogniti minam (v državi imajo še vedno pol milijona min iz časov sovjetske okupacije). Pa ne samo to: dr. Nakamura je prenašal svoje medicinsko in gradbeno znanje tudi na domačine, tako da lahko nadaljujejo njegovo delo. Izjemno modra je njegova sledeča izjava: „Orožje in tanki ne rešijo problema. Rešitev Afganistana je samo v oživitvi kmetijstva.“
Potem pa je prišel 4. december 2019.
Vedno nasmejani in optimistični 73-letni zdravnik se je, tako kot vsak dan, v spremstvu svojih sodelavcev odpravljal na delo, ko jih je na cesti nenadoma s strelnim orožjem napadla skupina neznancev.
V kratkem napadu je bilo umorjenih šest ljudi, vključno z dr. Nakamuro. Še zdaj se ne ve, kdo jih je ustrelil in zakaj, so pa ugotovili, da so bili naboji narejeni v tujini s posebno metodo, ki omogočajo močnejši preboj.
Telo dr. Nakamure so prenesli v Kabul, kjer so se od njega na letališču poslovili na najvišji državni ravni, s številnimi jokajočimi Afganistanci in njegovo družino ob krsti. Njegova žena in hčerka sta za medije izjavili, da sta bili prijetno presenečeni nad reakcijo navadnih ljudi in oblasti. Pokopali so ga v rojstnem kraju na Japonskem 11. decembra 2019, ob grobu pa je bila afganistanska zastava.
Njegovi Afganistanci iz regije Nangarhar so obljubili, da bodo nadaljevali z delom in sledili njegovi viziji. Za seboj je pustil neverjetno zapuščino. Celo območje, veliko 40 km x 40 km, je ozelenelo in ljudje imajo sedaj zaradi vztrajnosti japonskega zdravnika in njegovega odličnega vodenja, delo ter hrano, sami pa pravijo, da več ne potrebujejo.
In tako, kot je reka pustila neizbrisen pečat v nekdanji puščavi, tako se je dr. Nakamura za vedno zasidral v srca svojih afganistanskih prijateljev.
