Včeraj, v oddaji 24 ur zvečer je bila v studiju prikazana zelo selektivna resnica – Nika Kovač je hlinila poštenost in načelnost, njen nastop pa je bil suveren in prepričjiv. Skoraj tako prepričljiv, da je lahko prepričala tudi tiste, ki sicer nimajo predpolitičnega znanja. Sprašujemo pa se; zakaj Anže Logar ni Niki Kovač nalil čistega vina? Zakaj taka previdnost?
Veliko gledalcev si je po oddaji 24UR Zvečer zastavilo podobno vprašanje: če Nika Kovač res raziskuje predvsem tiste teme, ki so skladne z njeno politično agendo, zakaj ji Anže Logar tega ni jasno in učinkovito nastavil ogledala? Zakaj ni povedal tistega, kar so mnogi pričakovali – da gre pogosto za selektivno izbiro dejstev, ne za celovito sliko? Povedati bi ji moral, da hlini in se skriva za navidezno resnico. A Logar tega ni storil – sprašujemo se zakaj in s kakšnim namenom?
Odgovor je manj skrivnosten, kot se zdi. Prvič: teren je bil nastavljen vnaprej. Kovačeva v javnosti nastopa kot moralna avtoriteta in “glas civilne družbe”. To je močna pozicija, čeprav vsi vemo, da se Nika Kovač javlja le takrat, ko mora diskreditirati desnico. Celo pri ideoloških temah – kot je na primer splav, se javlja le takrat, ko je to dobro za njihov PR. Kdor jo neposredno napade pa tvega, da bo označen kot nekdo, ki napada nevladnike, stroko ali celo demokracijo samo. Logar je to dobro vedel. In očitno se je odločil, da v to minsko polje ne bo stopil z obema nogama.
Drugič: čas in format nista bila njegova zaveznika. Razlaga, da neka organizacija izbira teme selektivno, zahteva kontekst, primere, primerjave – to pa v televizijskem formatu z omejenimi minutami hitro izpade kot zapleteno opravičevanje. Kovačeva je ponujala enostavne, ostre trditve. Logar bi moral za resen odgovor porabiti trikrat več časa, kot ga je imel.
Tretjič – in to je ključno: Logar je igral z zavoro. Očitno je zavestno izbral strategijo nekonfliktnosti. Namesto da bi jasno povedal, da Kovačeva raziskuje predvsem tisto, kar potrjuje njen svetovni nazor, je skušal ostati “državotvoren”, umirjen in sprejemljiv širšemu krogu gledalcev. Problem? Televizija takšne zadržanosti ne nagrajuje. Praznino zapolni tisti, ki govori glasneje, hitreje in včasih brez repa in glave.
Četrtič: strah pred etiketo. Če bi Logar neposredno izrekel, da so nekatere “raziskave” politično motivirane, bi že naslednji dan poslušali očitke o napadu na neodvisne institucije. V trenutnem medijskem okolju je to hitro preoblikovano v zgodbo o “pritiskih na civilno družbo”. In Logar se je temu očitno želel izogniti.
A rezultat je bil paradoksen. S tem ko ni povedal jasno, kar si misli del javnosti – da gre pogosto za enostransko raziskovanje z vnaprej znanim zaključkom – je pustil vtis, da nima pravih odgovorov. In v politiki velja preprosto pravilo: če ti molčiš, nekdo drug napiše zgodbo namesto tebe. Zakaj vlada lahko financira svojo politično kampanjo z davkoplačevalskim denarjem, medtem ko Niko zanima ali se je profil družbenega omrežja, ki je oglaševal burgerje, spremenil v ime Demokrati…?
Ni šlo torej za to, da Logar ne bi imel argumentov. Šlo je za to, da jih ni hotel ali ni upal izreči na glas. In Nika Kovač je ta prostor izkoristila do konca – spretno, disciplinirano in v skladu s svojo agendo. Logar pa je žal izpadel poraženec studija.
V politiki pa velja še eno nenapisano pravilo, predvsem ko gre za pristranske medije: kdor v studiu igra šah, nasprotnik pa boks, zmaga boksar.
Portal Os
