Pred dvema letoma sem objavil razmišljanja, kako se z neznosno negativno lahkotnostjo obnašamo do podjetništva, ki se znašlo v krizi.
V današnjem času, ko lahko z določene časovne distance bolje razumno ocenjujemo naša ravnanja v takratni krizi, se vse bolj izpostavlja vprašanje usode posameznikov, ki smo jih takrat in še danes pogosto neutemeljeno obtožujemo kot edine krivce za marsikateri bankrot.
Praksa v svetu kaže, da mnogi, ki so izkusili postopek bankrotiranja, so sposobni ponovno stopiti v podjetniško igro z bolečo izkušnjo, ki jim pomaga, da so ob novem začetku bolj uspešni.
V razgovorih, ki jih organizira skupina strokovnjakov v okviru IZOP-Inštitut za zavarovalništvo in pravo v Mariboru, se ugotavlja, da v Sloveniji praviloma ni povratnikov v podjetništvu, ki so bankrotirali.
Po mnenju mnogih je to posledica negativnega odnosa družbenega okolja, ki se praviloma ustvarja z medijskimi osebnimi obsodbami tistih, ki niso bili uspešni. Problem ni seznanjanje javnosti o stečajnih postopkih, temveč osebne negativne insinuacije o posameznikih, ki so bili kot člani organa upravljanja oziroma vodenja ali pa nastopali v vlogi »lastnika« v času stečaja. (V naši družbi se napačno opredeljujejo mediji kot javnost).
Mediji, ki so v času uspešnega poslovanja določenega podjetja, vedno spremljali uspešne ljudi in jih ob raznih priložnosti hvalili, so ob prvi informaciji, da se pojavljajo težave pri poslovanju, obrnili ploščo in pozabili na kakršno koli pozitivno lastnost prizadete osebe. Vse, kar je bilo prej pozitivno, se ob pojavu krize spreminja v negativno.
Tako je znan primer finančne institucije v Mariboru, ki je v obdobju uspešnega poslovanja enkrat letno prirejala relativno bogate sprejeme za svoje poslovne partnerje in seveda nagrajevala novinarje, kar se je v medijih ocenjevalo kot primer dobre poslovne prakse, vendar so po nastalih težavah to novinarji opredelili kot razkošje, in pri tem seveda dodali, pod tekstom, negativne in neutemeljene konotacije o osebah, ki so vodile to institucijo.
Temeljni problem je, da so mnoga podjetja propadla zaradi ekonomske in finančne krize, kar je nujen pojav v času krize v kapitalizmu.
Kapitalizma ni brez stečaja, tako kot ni raja brez pekla.
Namesto da bi javnost bila seznanjena z objektivnimi vzroki mnogih stečajev, se javnosti poroča o osebnih slabostih osebe, ki so tako in drugače povezane s podjetjem v težavah. Ker pa se organi pregona hitro navezujejo na medijska sporočila, se začnejo postopki 
ugotavljanja sumov storjenih napak vodstva ali lastnikov v času pred stečajem. Po mnenju mnogih je v vsakem podjetju v fazi njegovega reševanja možno ugotoviti napake, ki pa se takoj -po nekih skrivnih kanalih- sporočajo medijem, ki to sprejmejo kot mano z neba, da se lahko pohvalijo; organi pregona pa preiskujejo poslovanje v podjetju x, “o katerem smo že mi prvi obvestili javnost.”
V razgovorih o omenjeni problematiki je mnogo prizadeti, sposobnih in visoko izobraženih podjetnikov, ki bi se lahko znova vključili v podjetništvo, praviloma resignirano ugotavljajo:
“Izguba podjetniškega pa tudi osebnega premoženja me je prizadela, vendar sem to prebolel, ne morem pa preboleti izgube mojega ugleda, osebnega dostojanstva in prepričanosti družbenega okolja, da sem kriminalec, čeprav me sodno nihče ne preganja.«
Nekdo je posebej poudaril:” Ko sem se odločil za podjetništvo, sem domneval, da lahko izgubim premoženje in vse, kar sem ustvaril svojim delom, vendar pa mi ni bilo na kraj pameti, da bom izgubil svoje človeško dostojanstvo, osramotil svojo družino, izgubil svoje prijatelje in da bo me sram hoditi v Mariboru po mojih ulicah, kot sem to delal 50 let.”
Dodal je tudi: “Sem v osebnem stečaju in me nadzoruje upravitelj. Za vsako kavo, ki bi jo želel popiti, mu moram poročati.”
Ne poznam odgovora na vprašanje, zakaj vedno obsojamo posameznike. Najbrž pa je to le zato, ker so se pač našli v nepravem času na nepravem mestu, vendar pa niso ničesar storili iz zlega namena. Če pa so kaj takega storili, pa naj ugotovijo pristojni organi, ne pa tisti, ki samo mislijo, da so poklicani soditi drugim …
Nolite iudicare, ut non iudicementi ( Ne soditi, da ne boste obsojeni.), so že zdavnaj rekli “stari” Rimljani).
Š. I.
Vir: FB
