Kje se konča civilna družba ter začne politični aktivizem? Podatki kažejo, da je javno financiranje nevladnih organizacij v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih močno naraslo. Leta 2024 so nevladne organizacije iz javnih virov prejele približno 648 milijonov evrov, medtem ko je bilo leta 2003 teh sredstev približno 167 milijonov evrov.
Si lahko mislite, kaj vse bi lahko naredili s temi miljoni? Koliko hiš bi lahko obnovili, koliko domov za starejše bi lahko zgradili, koliko dodatnih ambulant odprli in koliko denarja vložili v zdravstvo, kjer ljudje čakajo mesece, včasih celo leta?
Če seštejemo javna izplačila v zadnjem desetletju, govorimo o več milijardah evrov javnega denarja, ki je bil prek ministrstev, občin, javnih zavodov, agencij in fundacij namenjen društvom, zavodom in ustanovam.
Gasilci, humanitarci, športniki in na drugi strani politični aktivisti kot npr Institut 8. marec?
Prav tukaj se začne vroča razprava. Del javnosti opozarja, da številne nevladne organizacije opravljajo pomembno delo, temu pritrjuje tudi predsednik vlade Janez Janša: gasilci, humanitarna društva, invalidske organizacije, športna društva, kulturne ustanove in številni socialni programi so za ljudi pogosto nepogrešljivi.
Toda drugi del javnosti vse glasneje sprašuje: ali naj davkoplačevalci financirajo tudi organizacije, ki se neposredno vključujejo v politične kampanje, pritiskajo na poslance, oblikujejo javno mnenje in nastopajo kot politični igralci – brez da bi kandidirale na volitvah?
Kokotova: Če se kdo želi ukvarjati s politiko, naj gre v stranko
Do financiranja nevladnih organizacij je kritična tudi poslanka Resni.ce Katja Kokot. Kot poudarja, družba nevladne organizacije potrebuje, vendar po njenem mnenju država ne bi smela financirati tistih, ki pod krinko civilne družbe izvajajo politično agitacijo. Katja Kokot je pri tem jasna: “Če se kdo želi ukvarjati s politiko, naj se včlani v politično stranko, aktivno sodeluje v njenih organih ter kandidira na volitvah.”
Po njenem prepričanju morajo biti organizacije, ki opravljajo humanitarno, gasilsko, invalidsko ali drugo resnično javno koristno delo, jasno ločene od tistih, ki se ukvarjajo predvsem s političnim pritiskom in javnim aktivizmom.
V ospredje se zato vrača tudi vprašanje: ali bi morale organizacije, ki imajo resnično podporo ljudi, več sredstev zbrati neposredno od državljanov? Sporočilo zagovornikov sprememb je jasno: organizacije, ki uživajo podporo ljudi – tako kot na primer gasilci, humanitarci ali športna društva – bodo podporo lahko pridobile tudi drugače kot zgolj neposredno iz državnega proračuna. Nova ureditev bi pokazala, katere organizacije imajo dejansko podporo državljanov in katere so bile doslej predvsem odvisne od proračunskega denarja. Nasprotniki takšnih sprememb pa opozarjajo, da bi lahko zmanjšanje javnega financiranja prizadelo tudi organizacije, ki opravljajo pomembno socialno in humanitarno delo. Zato bo ključno vprašanje, kdo bo potegnil mejo med javno koristjo in političnim aktivizmom.
Milijoni, žvižgi in politična nevihta
Prav razprava o financiranju nevladnih organizacij je po mnenju številnih opazovalcev ena izmed tem, ki je najbolj razburila del javnosti. Čeprav motivov posameznikov, ki so žvižgali na državni proslavi pri govoru Pirc Musarjeve, ni mogoče z gotovostjo določiti, je jasno, da je vprašanje financiranja NVO postalo eno najbolj eksplozivnih političnih vprašanj v državi.
Na eni strani so tisti, ki pravijo, da brez nevladnikov ne bi bilo številnih pomembnih programov. Na drugi strani pa tisti, ki opozarjajo, da mora država najprej poskrbeti za zdravstvo, domove za starejše, obnovo domov, varnost in osnovne potrebe državljanov.
P.O.
