Delam v ameriški firmi, ki seli zaposlene večjih podjetij po vsem svetu. Naša naloga je, da za njih uredimo vse, kar potrebujejo za čim bolj ugodno selitev iz ene države v drugo.
To vključuje vizum za vse družinske člane, stanovanje, davke, šolo za otroke, transportne opcije ipd. Skratka, vse od A do Ž. Osredotočimo se na navodila naših klientov, in ko stopimo v stik z osebo, ki se bo v nekaj mesecih preselila na novo lokacijo, moramo biti maksimalno pripravljeni. Delamo z ljudmi iz vsega sveta, ki so različnih ras, etničnih pripadnosti in religij, ampak pristop do vseh je vedno isti: strogo profesionalen.
Ampak pred nekaj dnevi je bilo drugače.
Dobil sem navodilo, da koordiniram selitev generalnega direktorja iz sedanje lokacije na drugo celino. Nadrejeni so od mene pričakovali maksimalni napor in vložek. Preden sem stopil v stik s stranko, sem prebral vse dokumente, ki sem jih prejel od njegovega podjetja, ter se v pogovoru s svojimi menedžerji še bolj posvetil podrobnostim, ki bi lahko pomembno vplivale na kakovost naših storitev. Še nikoli prej nisem bil odgovoren za selitev tako visoko pozicionirane osebe, in ko sem klical njegovo številko, sem kljub dobri pripravljenosti čutil tremo. Kar je po eni strani dobro, saj trema človeka prisili v resnejši pristop.
Odgovoril je na moj klic in po uvodni predstavitvi sva se začela pogovarjati. Človeka na telefonu začutiš že po nekaj sekundah in ponavadi po eni minuti že nekako veš, kako bo tekel nadaljnji pogovor. Tako je bilo tudi tokrat. Človek na drugi strani je bil izjemno prijeten sogovornik, in ko sem mu nekaj razložil, se je vedno zahvalil za obrazložitev. Imel je zelo spoštljiv odnos do mene, ne glede na dejstvo, da je generalni direktor velikega podjetja, jaz pa samo koordinator njegove selitve. V njegovih besedah ni bilo čutiti nikakršne vzvišenosti. Po nekaj minutah sva se že smejala in počutil sem se sproščeno, saj se je zadeva iztekla dobro. V sebi sem počasi že zaključil komunikacijo in ravno, ko sem se mu želel zahvaliti za prijeten pogovor in njegov čas, se je zadeva nenadoma in nepričakovano obrnila v drugo smer.
Najprej me je vprašal, od kod sem, ker imam drugačen naglas, ko govorim angleško. Povedal sem mu, da sem rojen v Sloveniji, vendar je nadaljeval z vprašanji in me vprašal, od kod sem po poreklu. Odgovoril sem mu, da so moji starši prišli v Slovenijo iz Bosne že v 70-ih letih zaradi ekonomskih razlogov. Da so hvaležni Sloveniji ne samo zaradi tega, ker sta oba dobila službo in si uredila družino, ampak tudi zaradi tega, ker sta bila v Sloveniji na varnem ob začetku krvave vojne v Bosni. Ko sem zaključil, je rekel: “Poznam in dobro vem, kaj se je tam dogajalo v 90-ih letih na področju bivše Jugoslavije, zadevo sem spremljal v medijih. Bilo je zelo tragično, zlasti v Srebrenici. Še zdaj ne morem verjeti, da se je kaj takšnega zgodilo v Evropi na prehodu v novo tisočletje. Noro. Žal mi je, da so ljudje doživeli tako kruto usodo.”
Bil sem tiho kar nekaj sekund in mislim, da je vedel, zakaj. O tako težkih tematikah se ni lahko pogovarjati in resnično me je popolnoma presenetilo, da sem takšno empatijo doživel na delovnem mestu od popolnega neznanca, generalnega direktorja, in to še od Američana povrhu, kajti v njegovih besedah se je čutila iskrenost in empatija.
Ostanimo prizemljeni in spoštljivi ne glede na položaj ali funkcijo, obnašajmo se do drugih tako, kot bi mi želeli, da se drugi obnašajo do nas.
Ahmed Pašić
Vir: Facebook
