Mnogim se še danes toži po tistih časih, ko je na Slovenskem vladala oblast, ki je vsak dan neumorno skrbela za blaginjo vsega slovenskega naroda. Brez izjem?
Ki mu ni nič manjkalo. Še preveč je imel slovenski narod vsega. Potem pa kar naenkrat, nenadoma, nepričakovano, nenadejano – konec. Konec socializma s “človeškim obrazom”! Pripravljeni smo bili jesti celo samo travo, da bi postali “druga” Švica.
Le kaj se nam je takrat “sfižilo”, da se nam ni to zgodilo? Neusmiljeno so minili tako imenovani “zlati časi” …
In naš narod (no, ne sicer cel) danes upa – upanje umre zadnje – kar rad verjame, da nas bo nov obraz kot “nov odrešenik” po letošnjih junijskih državnozborovskih volitvah popeljal v tisti “zemeljski raj”, ki ga že čakamo neskončno vrsto let. Javnomnenjske ankete pa ga bodo pripeljale na vrh Triglava, da nas bo pripeljal v “obljubljeno deželo”, kajne?
O. B.
