V Sloveniji je bilo konec avgusta 2026 evidentiranih 849 prosilcev za mednarodno zaščito. Največ, 462, jih je nastanjenih v osrednjem Azilnem domu v Ljubljani, še 84 pa na Kotnikovi ulici. Še bolj kot število pa preseneča podatek, da nekateri v sistemu ostajajo več let.
Po podatkih pristojnih je pet oseb v azilnem domu nastanjenih že več kot pet let. Prav tako nekateri prosilci pa na zaključek postopkov čakajo več kot dve leti. Razlogi so med drugim sodni in dublinski postopki.
Prosilcem je med čakanjem zagotovljena osnovna oskrba, med drugim nastanitev, prehrana in higienske potrebščine. Sistem se financira iz slovenskega proračuna in evropskih sredstev.
Koliko nas azilni sistem stane?
Za občutek o velikosti financiranja pa je pomemben podatek iz državnega proračuna: za program »Migracije, mednarodna zaščita in integracija« je bilo za leto 2025 načrtovanih približno 25,8 milijona evrov.
Toda v ta znesek niso vključeni samo hrana in nastanitev prosilcev. Gre za širši program, ki vključuje tudi druge dejavnosti na področju migracij, mednarodne zaščite in integracije. Del projektov je financiran tudi iz evropskega sklada AMIF, nekateri celo v celoti iz evropskih sredstev.
Prosilci lahko pod zakonskimi pogoji pridobijo dostop do slovenskega trga dela. Toda tu se pojavi zanimiva težava: država v svojih evidencah podatke o prosilcih vodi, javno dostopnega aktualnega podatka, koliko od trenutno nastanjenih prosilcev je dejansko zaposlenih, pa ni mogoče najti.
Tako javnost pozna število nastanjenih ljudi, bistveno težje pa pride do odgovora na vprašanje, koliko izmed njih dejansko dela in s svojim delom sodeluje pri lastnem preživljanju.
Prav dolgotrajnost postopkov je eden največjih problemov. Če odločanje traja dve, tri ali celo več kot pet let, je prosilec lahko ves ta čas del sistema mednarodne zaščite.
To pomeni daljšo zasedenost nastanitvenih kapacitet in dodatne stroške, za prosilca pa leta negotovosti.
Ob tem je zanimiv še en podatek: država je maja 2025 sporočila, da okoli 80 odstotkov prosilcev Slovenijo samovoljno zapusti, in sicer v povprečju po 34 dneh. V teh primerih se postopek ustavi.
Zato se postavlja vprašanje predvsem pri tistih, ki ostanejo: zakaj mora država v posameznih primerih za dokončno odločitev potrebovati več kot pet let?
Hitrejši postopki bi bili pomembni za obe strani – država bi hitreje vedela, kdo je do zaščite upravičen in kdo ne, prosilci pa na svojo prihodnost ne bi čakali več let.
Portal OS
