Tanja Pihlar: Ko ste biti minister, ste z Omanovo in Zagožnovo pomočjo dosegli, da so leta 1992 slovenske zadruge v 46 živilskih podjetjih dobile 45-odstotne lastniške deleže, ki pa so jih povečini zakockale. Ste razočarani?
“Sem. Najbolj sem razočaran zaradi Tovarne sladkorja Ormož. Takrat sem napel vse sile, da so nizozemski lastniki v predelavo surovega sladkorja vložili zelo veliko denarja. Zmogljivost pridelave sladkorja iz pese in predelava surovega sladkorja v nesezoni sta tako omogočali zagotovitev vsega sladkorja, potrebnega za Slovenijo. Toda prve, ki so prodale delnice sladkorne tovarne, so bile zadruge. To je tisto, o čemer vam ves čas govorim – osebni interesi so v zadružništvu bili in so še danes pred interesi drugih.
Vprašanje pa je, koliko so za to krivi kmetje, kajti tisti, ki danes kmetujejo, so bili vzgojeni v času, ko se je moral kmet, če je hotel obstati, znajti.
In znašel se je tako, da je državo prinašal okrog. To je torej zapisano v naših genih.
Takšno miselnost je treba spremeniti, vendar tega ni mogoče narediti čez noč. Ko je bil sprejet zakon o zadrugah, sva s profesorjem z Dunaja v hotelu Union pripravila program za mlade kmete o tem, kako je treba zadružništvo postavljati na noge in ga voditi. Takratnega direktorja zadružne zveze Lea Freliha sem prosil za naslove perspektivnih mladih kmetov, od treh do petih iz vsake zadruge, za katere bi organizirali trimesečno šolanje.
Plačalo bi ga ministrstvo, torej država, vendar tega seznama nikoli nisem dobil. Ni jim bilo v interesu, da bi se mladi ljudje izobrazili, kajti potem obstoječi direktorji ne bi več mogli vladati.
Tako je, žal, še danes. In ti direktorji podpirajo predsednika Zadružne zveze Slovenije Petra Vriska ter osebne interese postavljajo pred interese države in naroda.”
