V slikoviti stari hiški pod kamniškim Malim gradom, ki jo je ljubkovalno imenoval Bajtica, je vsa leta do smrti tiho ustvarjal rezbar Maks Bergant. Med drugim je v Bajtici napravil svoje življenjsko delo, pozlačen okvir za Layerjevo sliko Marije Pomagaj z Brezij.
Maks (Maksimilijan) Bergant se je rodil kot tretji od štirih otrok 15. aprila 1912 v Trstu, kjer je bil njegov oče v službi pri železnici, mati pa je bila gospodinja. Po koncu prve svetovne vojne se je družina preselila v Ljubljano in nato v Podgorje pri Kamniku, kjer oče podedoval kmetijo.
Delo na kmetiji in ljubezen do zemlje sta Maksa Berganta vezali vse življenje.
O Maksu Bergantu ni veliko zapisanega, prav nasprotno s tistim, kar je v svojem življenju naredil. Pokojni akademski slikar in likovni publicist Dušan Lipovec je zapisal, da je mladi Maks osnovno šolo obiskoval v Kamniku, opravil sprejemni izpit za vpis na gimnazijo, nato pa je moral šolanje prekiniti zaradi dela na posestvu. Že kot šolar je spoznal kamniškega rezbarja mojstra Ivana Klemena, ki ga je uvedel v zanimiv in skoraj skrivnosten svet svojega ateljeja v današnji Parmovi ulici v Kamniku. Bergant ga je obiskoval tudi pozneje, ko je sam začel rezljati, rezbariti in oblikovati glino. Hotel je postati rezbar.
Po odsluženi vojaščini se je vrnil domov, odločen, da nadaljuje z rezbarstvom. Po smrti Ivana Klemena leta 1944 je Bergant odkupil njegov atelje, Bajtico, ter tiho nadaljeval delo in razvijal svoj stil. Pri delu in pri iskanju lastnega izražanja v lesu in glini mu je pomagala prijateljica in pozneje njegova žena prof. Zora Prohinar. Z ljubeznijo mu je bila opora, kritika in spodbuda vse do njegove smrti 30. junija 1996.
Po prebolelem meningitisu in začetnem hromenju desnice leta 1946, kar je bila za mladega mojstra huda preizkušnja, je bilo povabilo takratnega župnega upravitelja iz Stranj p. Martina Perca, naj sodeluje pri obnovi cerkve po načrtih Jožeta Plečnika, odločilen izziv. Za izvedbo svojih zamisli je priznani arhitekt vedno želel prvovrstne mojstre. Tako je za glavni oltar med drugim potreboval predvsem rezbarja z znanjem kiparjenja v les. Takrat že znani kamniški rezbar Maks Bergant se je po srečanju s Plečnikom z ljubeznijo in veseljem poglobil v delo. Veliki arhitekt mu je namreč povsem prepustil oblikovanje lesenih glav svetnikov in angelov.
Usodno srečanje in prijateljevanje s Plečnikom se je nadaljevalo do arhitektove smrti. Knjige, pisma, tiho položene pisne pohvale k delom in tudi prisrčni nasveti so materialni dokazi številnih Plečnikovih obiskov in spremljanja rezbarjevega dela. Družila ju je kritičnost do lastnega dela, osebna skromnost in iskanje bogastva ustvarjanja.
Mojster Bergant je bil leta 1960 sprejet v Društvo likovnih umetnikov uporabne umetnosti Slovenije in pozneje tudi Jugoslavije. Nekajkrat je sodeloval pri skupnih društvenih razstavah in pri predstavitvah kamniških umetnikov, sicer pa ni želel publicitete. Vedno je govoril, da so njegova največja dela v cerkvah in tako na ogled vsem. Mojster se je zavedal svojega umetniškega poslanstva, kakovosti svojih del, vendar je, kot mnogo velikih duhov, ostal osebno skromen.
Bergantovi razgibani pozlačeni »baročni« listi so se tako vse pogosteje zlivali v velike rezbarske kompozicije predvsem oltarnih okvirjev v cerkvah.
»Njegove manjše igrive rezbarije pa živijo v mnogih slovenskih domovih, najdemo jih tudi po Evropi in Ameriki,« je zapisal Dušan Lipovec.
»Poleg oltarja in drugih rezbarij v Stranjah so največji oltarni okvirji nastali za stolnico v Ljubljani, cerkev na Šutni v Kamniku, za župno cerkev v Škofji Loki, Žalcu in frančiškane v Ljubljani. Mojstru najljubši je bil vsekakor okvir za božjepotno cerkev na Brezjah ter rezbarija za kapelo v frančiškanski cerkvi v Mariboru.
Bergantove oltarne okvirje in oltarne kompozicije najdemo še na Viču v Ljubljani, v Punatu na otoku Krku, v Splitu in Beogradu. V Komendi je praktično vsa nova rezbarija mojstrovo delo.
V zasebni lasti je nekaj sto njegovih del. Bergantov opus obsega od modeliranih glav v glini, rezljanih angelskih glavic, lestencev, svečnikov, okvirjev za ogledala in slike do rezljanih stolov. Vsa njegova dela so unikatna, ker roke in dleta ne poznajo serijskih ponovitev. Na srečo pa so tudi naročniki mojstru največkrat pustili umetniško svobodo, ki je vodila skozi trmasti les do ubogljivo krhkega zlata k rojstvu rezbarske umetnine.«
Leta 1974 se je porodila misel, da bi milostna podoba Marije Pomagaj dobila nov okvir. Izdelavo so zaupali rezbarskemu mojstru Maksu Bergantu iz Kamnika, ki si je izbral nekaj pomočnikov, med katerimi je bil tudi domžalski rezbar Marijan Vodnik, sicer Bergantov nečak. Gospod Marijan, danes upokojeni arhitekt, je rad prihajal k stricu v Bajtico, ne le zaradi prijetnega pogovora, temveč ga je rezbar Bergant zaposlil z delom pri pripravi listov bodočega okvirja. Vzel je kos lesa in dleto ter začel z delom. Kot poudarja, se mu zdi, da mu je stric Maks tako predal vsa rezbarska znanja.
»Prve načrte za okvir je napravil arhitekt Plečnik,« pove Vodnik. »To ni bila neka posebna dokumentacija, le nekaj listov papirja, na katere je mojster narisal svojo zamisel. Ko je šla izdelava okvirja h koncu, je Plečnik žal umrl. Njegovo delo je nato dopolnjeval in dokončal arhitekt Tone Bitenc.
Okvir Layerjeve podobe Marije je zagotovo eno najpomembnejših Bergantovih del, ker je okvir globinsko izredno zahteven. Osnova za izdelavo okvirja je bil lepljen lipov les debeline najmanj 30 do 40 centimetrov. S tem je dobil, kot pravi Marijan Vodnik, podložne linije, medtem ko je posamezne dele, to je liste, rezbaril posebej, in jih je nato vstavljal v pripravljeno podlago.
Morda bi kdo pomislil, da je okvir narejen iz enega kosa, kar bi bilo seveda skoraj povsem nemogoče. Okvir je sestavljen iz treh delov in podstavka, seveda pa moramo upoštevati, da ima že sama slika svoj okvir.
Tudi zlatenje okvirja je opravil Maks Bergant s svojimi pomočniki, kar je bilo izredno zahtevno delo. »Les je treba najprej zgladiti, da je povsem gladek, nato pa ga premažemo s t. i. belopeško kredo, da dobimo kovinski sijaj lesa,« razloži Vodnik. »Nato se les, obdelan s to kredo, še enkrat zbrusi s smirkovim papirjem, nato se šele začne zlatenje, kjer med drugim uporabimo jajčni beljak in izredno tanke lističe stolčenega zlata. Postopek je zelo zahteven in natančen.«
Podoba Marije Pomagaj je nov zlat okvir dobila ob 70-letnici kronanja septembra 1977. Okvir je dr. pater Roman Tominec v pismu nadškofu Pogačniku takole opisal:
»Okvir okoli Madonne je visok 3,30 m in širok 3,20 m. Globina celega rezbarskega dela je 28 cm. Dejanska zamisel celotnega dela je: obdati Marijo v blesk in lepoto nadzemske miline. V resnici je ujel v te tako lepo rezane akantove liste, ki se vzpenjajo, ovijajo okoli Madonne: plamene Svetega Duha, ki so tik nad Marijino glavo, ob straneh veter, ki maje in se poigrava z listi ločja in spet kakor spenjene valove, ki prihajajo in se odbijajo.«
Primož Hieng
