Počival je na manjšem travniku in gledal je v tla. Imel je utrujen obraz, kratko postrižene lase in še bolj utrujene oči s praznim pogledom, ki je vseeno povedal veliko. V roki je držal palico, nosil je večji plašč in človek bi na „prvo žogo“ pomislil, da je starejši gospod pastir. Pa vendar ni bil pastir. Včasih je bil premier vlade ene večjih držav v regiji.
Rodil se je 16. junija 1882 v premožni družini v Teheranu. Njegov oče je bil minister za finance in mama je bila prav tako iz bogate družine. Ker je bil izjemno nadarjen učenec, so starši Mohammeda Mosaddega poslali na študij prava v Pariz, po zaključenem študiju pa je junija 1913 naredil še doktorat v Švici. Bil je prvi Perzijec v zgodovini, ki je imel doktorat prava z evropske univerze. Vrnil se je v domovino, kjer se vključil v politično življenje.
Zaradi odlične izobrazbe in ostrega uma je hitro napredoval in v nekaj letih je bil na ministrskih funkcijah in položaju guvernerja. Pri ljudeh je bil zelo priljubljen, njegovo življenje pa se je spremenilo z drugo svetovno vojno, saj so Sovjeti in Britanci leta 1941 okupirali Iran (prej se je država imenovala Perzija, Iran je ime države od leta 1935 naprej), saj so se bali, da se bo država pridružila Nemcem.
V tistem letu so Britanci na prestol postavili mladega šaha (šah: kralj, vladar) Reza Pahlavija. Mossadeg je bil tri leta kasneje ponovno izbran v parlament in s soistomišljeniki je po vojni ustanovil Nacionalno fronto Irana, ki je želela omejiti vpliv tujih sil v državi ter izničiti neslavni sporazum med prejšnjim vladarjem in Anglo-iransko naftno korporacijo, ki je bila v lasti Britancev. Britanci so namreč leta 1901 izsilili sporazum o črpanju iranske nafte in Perzija je prejela 16% dobička, medtem ko je šlo ostalih 84% v London. Mossadeg je s sodelavci trdil, da gre za sporazum, ki škodi Iranu in da mora dobiček od iranske nafte iti iranskemu narodu.
Mladi šah Reza Pahlavi je bil neizkušen, vendar se je zavedal priljubljenosti Mossadega, zato mu je 28. aprila 1951 ponudil položaj premierja iranske vlade. To so bila leta, ko je bila večina Irancev zelo revnih, medtem ko so dobiček od nafte pobirali Britanci. Mossadeg je sprejel izziv in takoj se je lotil dela. Kmalu je predlagal strateške reforme, ki so ponujale nadomestilo brezposelnim v primeru izgube služb, kmetje so bili osvobojeni prisilnega dela na posestvu bogatih, lastniki večjih tovarn so morali plačati nadomestilo za bolniško odsotnost, veliki veleposestniki pa so morali nameniti 20% prihodkov v sklad, iz katerega naj bi se financirali razvojni projekti, kot so stanovanja in dostop do pitne vode.
1. maja 1952 pa je dreznil v osje gnezdo. Oznanil je nacionalizacijo naftne korporacije z odkupom podjetja, ki bi ga plačala iranska vlada. Mossadeg je s potezo želel povečati prihodke v državni blagajni in denar vložiti v razvoj infrastrukture in gospodarstva.
Javnost je bila navdušena nad potezo, vendar so se na drugi strani odločili za povračilne poteze. Velika Britanija je Iranu takoj uvedla sankcije in države po svetu je začela prepričevati, naj ne kupujejo iranske nafte. V Perzijskem zalivu so tudi povečali število svojih vojaških ladij, ki naj bi zaustavile iranske tankerje na poti v tujino. Britanci so istočasno s pomočjo obveščevalne službe znotraj Irana podkupovali pomembneže, ki naj bi se obrnili proti premierju. Sankcije so storile svoje in cene v Iranu so šle počasi navzgor, vendar je imel Mossadeg še vedno stabilno oblast.
Prelomnica se je zgodila z vstopom Američanov v igro. ZDA so konec leta 1952 dobile novega predsednika, Eisenhowerja. Novi mož v Beli hiši je marca 1953 odobril tajno operacijo z imenom Ajax, v kateri naj bi ameriška CIA in britanski MI6 s skupnimi močmi izvedli puč v Iranu. Dobili so tudi odobren proračun enega milijona dolarjev, kar bi bilo danes približno 9,6 milijona dolarjev.
Kaj se je zgodilo? Situacija se je začela odvijati kot v kriminalki Agathe Christie. Najprej so morali pridobiti na svojo stran mladega šaha, vendar se je monarh najprej obotavljal, zato so agenti obiskali še njegovo sestro, Ašraf. Ašraf je bila znana kot odločna, vendar materialno usmerjena. Ko so vstopili v njeno sobo z darili (nov krzneni plašč in šop bankovcev), so se ji povečale oči in v trenutku se je odločila sodelovati. Ašraf je najprej prepričala šaha, da se jim pridruži, potem pa večja skupina agentov vstopila v Iran in z velikimi vsotami denarja začela deliti podkupnine. Namenjen je bil predvsem opozicijskim politikom, urednikom medijskih hiš in kriminalcem.
Medtem ko so politiki in mediji javno širili laži o Mossadegu, so kriminalci na drugi strani povzročali zmedo na iranskih ulicah. Zgodili so se protesti, bilo je vedno več mrtvih in uničenih stavb. Ko se je priključila še podkupljena vojska s tanki, je bilo 19. avgusta 1953 vsega konec. Premierja vlade so aretirali, njegovega ministra za finance pa so ustrelili. Mossadeg je doživel sojenje na vojaškem sodišču in obsojen je bil na tri leta strogega zapora zaradi izdaje, kateremu je sledil doživljenjski hišni pripor.
Premier je po sojenju izjavil: „Grešil bi, če bi bil tiho.“
Njegova žena je zaradi žalosti in krivice umrla leta 1964, mož se ji je pridružil 5. marca 1967. Oblasti niso dovolile pogreba na pokopališču. Družini so ukazali, da ga pokopljejo kar v dnevni sobi.
Novi premier, ki je bil samo marioneta mladega šaha in britansko-ameriške naveze, je takoj obnovil neslavni sporazum in iranska nafta je zopet začela teči po žilah britanskega imperija. Šah Pahlavi je zagotovil več pravic ženskam v družbi, uvedel je določene reforme na področju šolstva in tudi gospodarstvo je na podlagi nafte doseglo napredek, vendar je bilo vse to premalo, saj je večina Irancev še vedno živela revno, medtem ko so gledali neverjetno razkošje, v katerem je živela šahova družina. Gradile so se veličastne palače, šah je imel zbirko več kot tisoč športnih in klasičnih avtomobilov, gromozanske vsote denarja so se namenjale nakupu ameriškega orožja, vrhunec cinizma pa je bila proslava 2.500 let perzijskega imperija v Persepolisu. Stroški proslave so bili tako visoki, da je šah ministrom prepovedal javno oznanitev vsote.
V takšnem stanju je ljudstvo vrelo in tajna policija Savak je z aretacijami in umori poskušala zaustaviti proteste, kar je situacijo samo poslabšalo in hkrati zagotovilo plodna tla za revolucijo. Po nekaj desetletjih delovanja številnih opozicijskih strank, organizacij in posameznikov je šah januarja 1979 zbežal iz države. Kmalu je ugotovil, kako malo iskrenih prijateljev ima. Številne države ga niso želele sprejeti ali pa so mu dovolili ostati le krajši čas, nekaj časa so ga zdravili v ZDA, kar je sprožilo krizo s talci v ameriški ambasadi (film Argo), mnogi so se ga izogibali in na koncu je prispel v Kairo, kjer je 27. julija 1980 umrl. Tam je tudi pokopan v mošeji Rifa’i, v njegovi domovini pa so na podlagi šahove bogate zbirke avtomobilov so odprli Narodni muzej avtomobilov.
Odstavitev premierja vlade leta 1953 je bila začetek ameriško-iranskega konflikta, ki traja že skoraj 70 let in bo verjetno trajal vse do tistega trenutka, dokler bo nafta glavno svetovno pogonsko gorivo.
Mossadegov grob je danes muzej in kljub sedanji ureditvi Irana ter njegovemu sekularnemu pogledu na družbo, je eden najbolj znanih iranskih junakov, ki so se uprli vmešavanju tujcev v njihovo državo.
Kaj se je zgodilo z državo po njegovi nasilni odstavitvi, vemo. Kaj bi bilo z Iranom, če bi ga pustili na miru, pa ne bomo nikoli izvedeli.
