Ob nedeljah se redno slišim s starši in telefonski pogovori ponavadi trajajo eno uro, pogosto celo dve.
Pogovarjamo se čisto o navadnih zadevah, saj ti včasih že samo glas očeta na drugi strani polepša dan, kaj šele mamino veselo pripovedovanje, ki nazorno in ilustrativno opiše vsako podrobnost.
V Bosni sta bila dva tedna
Prejšnjo nedeljo smo se spet slišali in pripovedovala sta mi o tem, kako sta se pravkar vrnila iz Bosne. Tam sta bila dva tedna, čas pa sta posvetila predvsem urejanju hiše in pospravljanju okolice. Pobrala sta tudi veliko sadja, saj so jablane in hruške letos bogato obrodile. Iz sadja sta si potem naredila sok, zvečer pa sta uživala v obiskih sorodnikov. Moji starši so se rodili v severo-zahodnem delu Bosne (Sanski Most) in hišo imamo v očetovi vasi Čaplje, ki je ena večjih vasi na tem območju. Vas je podolgovata in hiše se nizajo ob cesti, medtem ko so za hišami njive in sadovnjaki.
V soseski je še nekaj hiš in vse so prazne
Ob naši hiši je strm klanec, ob cesti z obeh strani je tudi nizek jarek. Ljudje so navajeni trdega dela, vendar množično izseljevanje iz BiH predvsem mladih družin v zadnjih letih pušča posledice tudi na podeželju. V soseski je še nekaj hiš in vse so prazne, saj družine sedaj živijo v tujini in pridejo na obisk, ko je to možno. Iz teh krajev so odhajali drugam zaradi dela že v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja, ampak ker je bilo takrat dovolj otrok, se izseljevanje ni toliko poznalo. Tudi moja starša sta odšla v 70-ih letih v Slovenijo in si tam uredila dobro življenje, za kar sta še zdaj zelo hvaležna.
Situacija v Bosni je sedaj drugačna, ampak starša vseeno zelo rada odideta tja, saj sta se tam rodila, preživela otroštvo in hodila v šolo, vendar zadnjega obiska pred nekaj tedni ne bosta nikoli pozabila.
V visoki travi je z obrazom navzdol ležala deklica, stara približno 9, 10 let, zraven nje pa je bilo povsem polomljeno kolo
Ko sta se pred kratkim spet odpravila v Bosno, sta najprej dobro naložila avto, potem pa sta se počasi odpravila na pot in po petih urah zmerne vožnje sta prispela na cilj. Postajalo je že temno, ko sta z avtomobilom zavila v dvorišče. Odprla sta vrata in izstopila. Pogledala sta naokrog, nikjer nikogar. Mama je rekla, da je samo zaprla vrata od avta, ko je v tistem trenutku za njenim hrbtom silovito počilo. Najprej je pomislila, da se je zgodila prometna nesreča, saj je hiša takoj ob cesti. Prestrašeno je pogledala proti cesti, vendar ni videla nič, kar bi kazalo na nesrečo. Oba sta zbegano prišla bližje in začela preiskovati okolico. Trava je bila visoka, saj ni nikogar, ki bi jo pokosil. Ko sta že skoraj obupala in se je komaj še kaj videlo, sta nenadoma zagledala vzrok poka. V visoki travi je z obrazom navzdol ležala deklica, stara približno 9, 10 let, zraven nje pa je bilo povsem polomljeno kolo.
Mojim staršem so se tiste minute zdele celo večnost
Punca je negibno ležala in starša sta pokleknila ter jo obrnila na hrbet. V tistem trenutku je deklica začela rahlo stokati, hkrati pa je brizgnila kri. Mama se je vsa prestrašila, saj je na tleh začutila manjšo mlako krvi, poškodovanka je namreč močno krvavela v predelu med trebuhom in koleni. Punčka je bila v pol zavestnem stanju in starša sta po začetnem šoku hitro reagirala. Vzela sta kos tkanine in ga močno pritisnila na točke krvavenja, potem pa je oče iz avtomobila prinesel še odejo in punco pokril, da je ne bi zeblo in da ne bi videla krvi, kar bi jo lahko še dodatno prestrašilo. Kot po čudežu se je nato na cesti pojavil moški na motorju in oče ga je s kriljenjem rok sredi ceste ustavil in prosil, da takoj pokliče rešilca. Moški je najprej presenečeno izustil, da že nekaj časa v tem delu vasi ni videl nikogar, nato pa je hitro poklical bolnišnico. Staršem so se tiste minute zdele celo večnost. Bila sta ob punci, ki jo nista poznala, a sta jo vseeno čutila, kot bi bila njuna hčerka.
K sreči je rešilec prišel zelo hitro
K sreči je rešilec prišel zelo hitro in zdravnik, ki je bil v ekipi, je prepoznal starša, saj se poznajo že od prej. Ekipa je takoj pristopila k punci in najprej so jo močno obvezali ter položili na nosila.
Ker se je mudilo, je zdravnik samo uspel povedati staršema: “Tole je kar hudo, ampak storili bomo vse, da jo rešimo. Če ne bi bilo vaju, bi najverjetneje izkrvavela.”
Ko je rešilec odšel, so starši skupaj z motoristom odšli do njenih staršev, ki živijo kakšnih 700 metrov stran in jim povedali, kaj se je zgodilo. Punca se je namreč po obisku babice v zgornjem delu vasi po klancu spustila s kolesom, ki je imelo slabe zavore in pri veliki hitrosti je izgubila nadzor ter z vso silo zletela s ceste v jarek. Udarec je bil izjemno silovit, tako da se je ogrodje kolesa najprej zabilo v njeno telo, potem pa je vse skupaj treščilo ob tla.
Minuta kasneje bi bila lahko …
Njeni starši so objokani odhiteli v bolnišnico, moji starši pa so se odpravili domov.
Mama je rekla, da je bila njena obleka vsa krvava in ko se je preoblekla, so se ji tresle roke, pri tem pa je samo razmišljala: “Kaj bi se zgodilo, če bi prišli v dvorišče samo eno minuto kasneje? Punce nihče niti opazil ne bi, tudi midva ne.”
Z mislijo, ali bo z njo vse v redu, sta šla spat in ko sta se po dolgi noči zgodaj zjutraj slišala s starši, sta dobila odgovor.
Deklico so rešili in stabilizirali, po nekaj tednih bo lahko zapustila bolnišnico.
Vir: FB
