Martinovo je čas, ki zaključuje jesensko delo, pri nas pa na splošno priljubljen praznik, še posebej seveda zato, ker je povezan z vinom. Okrog tega dne se mošt spremeni v vino in to je gotovo dober izgovor za veselje, praznovanje in nazdravljanje.
Sveti Martin torej končno odpre pipice na sodih. Šege in navade, ki se spletajo okrog martinovega, se ujemajo z ljudskim rekom, da je martinovo jesenski pust.
Tudi v tem primeru ima sv. Martin bolj malo opraviti s tem, kar se godi na martinovanju.
»Spet je bilo namreč tako, da je priljubljen svetnik, čigar god je postavila Cerkev v primeren čas, moral prevzeti pogansko praznovanje in šege, ki jih ni bilo moč zatreti,« pravi etnolog dr. Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev.
V novembru so pogani našega podnebnega pasu obhajali nekak praznik v zahvalo za letino, obhajali so tudi koline, da so si pripravili zaloge za prihajajoči zimski čas, ob tem pa so imeli pastirji svoja obredna slavja. Zahvaliti se je bilo treba za uspešno pašo.
Sodobno praznovanje godu sv. Martina, ki ga imenujemo tudi martinovanje, je menda od vseh šeg in navad ohranilo največ vezi z dediščino. Tako meni etnolog dr. Janez Bogataj in dodaja, da so bila nekdanja praznovanja povezana z vsem, kar so ljudje med letom ustvarili, pridelali in zredili.
»Veselje, ki je temu sledilo, je bilo podobno pustnemu, s hrano in pijačo. Zato pravimo, da je martinovanje jesenski pust,« meni dr. Bogataj. »V Martinov čas sodijo t. i. zahvalne nedelje, katerih namen je zahvala (Bogu) za vse, kar je človek pridelal.«
Sv. Martin je Slovencem blizu. Rodil se je oktobra leta 316 v Sabariji, današnjem Szombathelyju blizu avstrijske meje. Martin je bil iz vojaške družine in že kot deček je postal kristjan. Njegova pobožnost in njegovo strogo življenje sta kmalu spletla okoli njega obilo
legend. Sv. Martin je bil v svojem času resnični apostol Galije (današnje Francije), kjer je bilo podeželje še povečini pogansko. Misijonarjem po drugih evropskih deželah je bil sv. Martin vzornik, zato so njemu radi posvečali oltarje in cerkve zlasti v tistih krajih, kjer jim je uspelo izriniti keltska božanstva. Tako si lahko razložimo veliko število cerkva, ki so na Slovenskem posvečene svetemu Martinu. Sv. Martin živi v današnjem predstavnem svetu našega ljudstva kot usmiljen vojščak, ki z mečem reže svoj plašč, da ga bo polovico dal golemu siromaku. Dokaj poznejša je legenda o goseh, ki naj bi izdale Martina. K njim se je baje skril, ko so ga iskali, da bi mu sporočili izvolitev za škofa. Gosi so morale za kazen, ker so ga izdale, umreti. Od tu naj bi bila navada, da je treba na Martinovo nedeljo jesti pečeno gos.
Po prvotnih cerkvenih predpisih je bil god sv. Martina na pragu adventnega posta, kakor je pust na pragu štiridesetdnevnega posta. »Nič ni bolj naravnega, kot da Cerkev pred začetkom strogega postnega časa dovoli tudi obline pojedine,« poudarja dr. Niko Kuret. »Tako so stare poganske jesenske gostije ostale in zato dobile nov smisel.«
V izročilu in zavesti našega ljudstva velja pojedina na Martinovo marsikje kot odmev na stari zahvalni praznik. Že Cerkev je uvedla zahvalno nedeljo, ki jo obhajajo ponekod na prvo nedeljo v novembru. Tedaj prinesejo v cerkev poljske sadeže, da se z njimi zahvalijo bogu za dobro letino. Istrski Slovenci so v začetku novembra spekli pogačo semenačo, v zahvalo, da je Bog dal vse vrste žita, in da je vse pod streho spravljeno, kar se lahko melje.
Gašper Križnik pravi v svojih motniških zapiskih: »V nedeljo pred svetim Martinom opravijo martinovanje. Za večerjo se družini pripravi in skuha kaj boljšega in se tako spomnijo Martinovega večera.« To pa velja za večino slovenskih pokrajin.
Posebno slovesno je martinovanje v vinskih krajih. V Zavrču pri Ptuju pripravijo, kot poroča Franc Kotnik, boljši kmetje obilno večerjo iz različnih vrst mesa, raznih pogač in vina. Vse naložijo na mizo, da se kar šibi, saj hočejo s tem pokazati, da je bila letina obilna in da je gospodarstvo dobro.
Pri Sv. Barbari v Halozah so spekli ‘haloškega ftiča’, torej purana, in se veselili dobre letine. Tudi v Beli krajini se na Martinovo šibi miza v zidanici pod težo suhe svinjine, pečenega petelina, ajdove in kvasne potice, pogače in vina. Obredna pečenka pa ostaja v večini krajev vendarle gosja.
In od kod Martinova gos?
»Ta se je že zgodaj pridružila sv. Martinu,« odgovarja Kuret. »Po vsej verjetnosti je bila gos daritvena žival pri poganskih jesenskih obredjih. To po svoje dokazuje vedeževanje s pomočjo gosje prsne kosti. Na splošno je znano, da so povsod vedeževali iz drobovine in kosti žrtvenih živali. To vedeževanje se je ohranilo tudi pri nas.
Če je prsna kost Martinove gosi rjava, bo baje zelo mrzla zima; če pa je bela, bo veliko snega. Drugod je prav narobe: svetla in čista kost pomeni ostro zimo, temna kost pa dosti snega.«
Zdaj pa kratek pregled martinovanj po najznačilnejših vinskih krajih. Vinska trta igra v Ormožu in okoliških goricah že stoletja zelo pomembno vlogo, med drugim daje kruh številnim vinogradnikom.
V teh dneh ti kraji oživijo, vinogradniki pa se veselijo polnih kleti in pridelka, za katerega so se trudili skozi leto. Martinovanje je tako z leti preraslo v najpomembnejši turistični dogodek v občini. Letošnji Martinov praznik bo v glavnem v šotorih in v prostorih avtocentra Ormož na Hardeku.
Še malo in trkali bomo s polnimi kozarci vina, ki bo nastalo iz mošta. O vinu je Anton Martin Slomšek zapisal: »Ako se bo vino pilo za potrebo, bo zdravilo, kar pa se čez mero žre, živi strup seveda je.« In v tem je, tako kot v vinu, veliko resnice …
Primož Hieng
