“Z eno od teh tišin se srečam vsakič, kot vstopim v Hišo dobrega upanja, v dom za starejše občane v Đevđelijski ulici v Beogradu, kjer po dramatičnem boju za življenje, v katerem se je znašla pred tremi meseci in pol, živi moja mama.
V triposteljni sobi me pričakajo gospe, ki so že globoko zakorakale v deseto desetletje življenja. Vse tri molčijo, kot da bi modro razglabljale, ali me bodo prepoznale. Nato se moja mama nasmehne, včasih veselo, včasih melanholično, gospa Cica reče dober dan, gospa Zlata pa zamahne z roko, kajti ona je gluha in je že zaradi tega izbrala molk. Oziroma, bolje rečeno, uporablja nekakšen drug jezik, ki se mi včasih zdi celo bolj živahna komunikacija od Cicinega pozdrava ali maminega nasmeha. Človek mora biti pri devetdesetih letih zelo bogat.
Naslednji dan znova premagujem tistih 153 ritmičnih korakov in z levo nogo stopim v vrt Hiše dobrega upanja. Mama se zelo razveseli, ko me zagleda. Cica se nasmehne. Zlata dvigne roko in pobalinsko tleskne s prsti. Moje gospe so dobre volje.
»Prepevale smo,« pravi mama. In podrobno opiše, kakšna je bila juha z rezanci, musaka iz krompirja in mesa, solata … ne ve več, kakšna.
Vzdušje v sobi je povsem drugačno kot prejšnji dan. Izkoristim priložnost in vsem trem — seveda, kolikor katera od njih sliši — pripovedujem o korespondenci med Levom Tolstojem in Mahatmo Gandhijem od oktobra 1909 do smrti ruskega pisatelja novembra 1910. Gospe se pretvarjajo, da jih to zelo zanima. O nenasilju kot obliki boja za indijsko neodvisnost, ki jo je Tolstoj podpiral z vsem srcem, o nenasilju kot predpogoju trajnosti svobode …
Med povzemanjem pisem obeh velikanov razmišljam o posnetku izbruha havajskega vulkana Kilauea. V trenutku, ko se je njegova žareča lava dotaknila oceana, se je dvignila v zrak bela para, razburkana, pa vendar tako nenasilna.
Polna, pa vendar neulovljiva: »To je duša, resonanca, ki jo izzovejo nasprotja,« sem pomislila, mama pa me je prekinila z vprašanjem: »Si mi prinesla sladoled?«
Vir: Sobotna priloga Dela, 27. julij 2019, Pomisleki, str. 32
