“Več, ko sem prebirala o Clari Schumann, bolj sem postajala prepričana, da je ljubezen srečanje duš v nebeški glasbi, morda celo na samem robu vesolja, zunaj katerega postane vsaka dragocenost breztežna in vsaka poteza upočasnjena z iskrami nesmrtnosti.
In bližja ko mi je postajala Clara, bolj mi je bilo jasno, da je ljubezen ogromna. Večja od tistega, ki ljubi, višja od tistega, ki je ljubljen. Je mar pretirano reči, da je ljubezen agregatno stanje človekovega obstoja in da je mi ne nosimo v srcu, temveč je ona tista, ki nas nosi v svoji galaksiji, v kateri se nam iskrijo oči, blešči obraz, razcveti telo, v kateri, na kratko povedano, dobimo povsem novo identiteto.
Ljubezen je glasba.
V njej se srečujejo roji različnih čustev in hotenj, do neverjetne natančnosti opredelijo drhtljaji duše in se nato povežejo v novo bitje, zemeljsko in nadzemeljsko, nebeško in tako čudovito človeško.
Prav zaradi tega se tako pogosto sprašujem, kakšna je prihodnost ljubezni v svetu digitalne tišine in razvojnega hrupa. Bo ta nežni občutek zastrašujoče moči preživel dobo umetne inteligence in v katerem duhu se bodo srečevali ljubimci sehumannovsko-brahmsovske globine, ko pa, kot sem prebrala, 23-letna pianistka Isata Kanneh-Mason
(sicer izjemno nadarjena članica menda »najbolj nadarjene družine v Veliki Britaniji«) meni, da je bila »Clara Schumann Beyonce svojega časa«?”
Zorana Baković, Clara Schumann
Clara Schumann je bila ena od tistih, ki sodijo v 0,0001 odstotka živih bitij, ki so resnično ljubili. Pa ni bila ptica. A je kljub temu poletela do roba vesolja.
Vir: Sobotna priloga Dela, 21. 9. 2019, str. 32
