Laura Unuk ali moja pot do drugega naslova svetovne prvakinje v šahu

Slovenska šahistka Laura Unuk je v urugvajskem Montevideu (od 16. septembra do 26. septembra 2017) že krog pred koncem tekmovanja postala svetovna mladinska prvakinja do 18 let. Sedemnajstletna Ljubljančanka (roj. 9. novembra 1999) je leta 2014 kot štirinajstletnica že osvojila naslov mladinske svetovne prvakinje do 16 let.

Začelo pa se je takole:

Priporočam tudi tale intervju z njo: https://www.rtvslo.si/sport/preostali-sporti/sah-z-racunalnikom-raje-ne-nocem-biti-ves-cas-porazena/434104. Če ga še niste prebrali. 

Prvo partijo sem igrala proti Nemki, na katero se nisem imela časa podrobno pripraviti, saj so pari prvega koli »prišli« dve uri pred partijo. Pogledala sem njene partije in na šahovnici pričakovala katalonsko otvoritev, kar se je tudi uresničilo. Zame je prva partija vedno najtežja, saj je to odločilni trenutek, v katerem ugotovim, ali se bom borila za prva mesta ali samo poskušala igrati dober šah. Po zmagi sem prišla do zaključka, da sem le prišla napasti prvo mesto in se bom zanj tudi borila z vsemi svojimi močmi.

Drugo kolo se je pričelo že ob 9.30 uri, kar pomeni, da sem se na nasprotnico morala pripraviti že prejšnji večer. S trenerjem Matejem Šebenikom sva poskusila ugotoviti, katera otvoritev nasprotnici najmanj ustreza. Ker je imela v šahovski bazi manj kot sto partij, se je bilo nanjo zelo težko pripraviti. V zgodnjih jutranjih urah sem tako morala ponoviti skoraj vse variante francoske otvoritve, ker nisem vedela, kaj pričakovati. Z Sofiyo Krasnokutskayo sem igrala že na svetovnem prvenstvu (v nadaljevanju SP) 2016, kjer sem jo premagala. Tak rezultat sem pričakovala tudi v tej partiji, vendar sem morala priznati poraz, saj je nasprotnica igrala dobro in brez napak. Jaz tudi nisem storila velike napake, vendar, ko sem storila manjšo pozicijsko napako, je to izkoristila tako dobro, kot to zna računalnik. Nikoli ni lepo izgubiti, ampak v tej partiji sem priznala poraz zelo športno in odšla v naslednje kolo z željo po zmagi, vendar z malo manj samozavesti.

Tretja partija je bila izjemno naporna. Po večurnem boju z Ukrajinko v jutranjem kolu sem bila zelo utrujena in psihično potolčena. Partija naj bi se začela ob 17.00, vendar so organizatorji pare “izdali” šele 45 minut pred partijo (katastrofa!) s tem, da smo na kolo morali iti najkasneje 20 minut prej iz hotela, saj je bila igralna dvorana oddaljena en kilometer od njega. Čeprav o svoji nasprotnici nisem vedela čisto nič, sem odšla na partijo z ciljem, da premagam katerokoli šahistko, ki se bo usedla nasproti. Na šahovnici se je ponovno pojavila katalonska otvoritev in skozi celo partijo sem imela odlično pozicijo. Problem je bila le utrujenost, saj se je partija pričela ob 22.00 po slovenskem času in se zavlekla do 2.00 zjutraj. Posledica tega je bila neizmerna utrujenost in priznam, da se ne spomnim vseh potez, ki sem jih igrala med partijo. Zaradi tega sem bila tudi zelo vesela zmage.

V četrti krog sem prišla polna energije, saj sem se po dolgem spancu odpravila na tekaško stezo v trinajsto nadstropje hotela. Pred partijo sem bila polna adrenalina, poleg tega pa sem bila tudi dobro otvoritveno pripravljena. Sama partija ni bila tako lepa, ker mi je nasprotnica žrtvovala lovca in zagrozila mat. Čeprav računalnik to pozicijo označuje kot izgubljeno zame, sem se v njej počutila bolj ali manj varno, ker nisem videla, kako bi mojemu kralju lahko zadala mat. Seveda tudi ona ni igrala kot računalnik in naredila niz manjših napak, ki so mojo pozicijo popeljale v dobljeno. Po partiji sem bila kar zadovoljna, dokler je nisem analizirala z računalnikom. Prišla sem do zaključka, da v partiji nisem bila dovolj natančna v računanju in da moram to šahovsko veščino še izboljšati.

Igra z Izraelko Lahav Michal je bila ena najlažjih iger na celotnem turnirju. Brez zamere, ampak Lahav je zelo dobra šahistka, ki me je premagala že na SP 2016. Razlog za lahko igro je bil to, da sem že v potezi potezi partije odigrala otvoritveno presenečenje, na katerega ni bila pripravljena. Po dvajsetih potezah je bila nasprotnica že skoraj na sekundah (v hudi časovni stiski), med tem, ko je moja ura kazala več kot petdeset minut. Do prednosti sem prišla že po petnajstih potezah in po tem je njena pozicija na šahovnici le še nazadovala, postajala čedalje slabša. Po partiji sem bila zelo zadovoljna s svojo igro, saj za spremembo nisem bila jaz tista, ki je prišla v časovno stisko, ampak ona. V tem trenutku sem se odločila, da želim imeti časovno kontrolo nad vsemi svojimi novimi nasprotnicami.

Z Injac Teodoro sem igrala že na Evropskem ekipnem mladinskem prvenstvu. To je bilo ravno tri teden pred tem tekmovanjem. V tisti partiji sem prav tako imela črne figure in uspela igro dobiti. Priprave na nasprotnico sp bile tako manj naporne, ker sem že vedela, kaj igra in v kakšne pozicije se postavlja. Ravno iz tega razloga me je nasprotnica presenetila z otvoritveno pripravo in igrala nekaj, kar še nikoli ni poskusila. Namen presenečenja je bil, da me vrže iz tira, vendar imam nekaj izkušenj v takšnih pozicijah s črnimi figurami in približno sem vedela, kako »rabim« oz. moram razviti svoje šahovske figure. Partija se je nato nadaljevala pozicijsko, kjer je ona premikala figure na kraljevem krilu, med tem ko sem jo jaz »medla« na daminem krilu. Zaključek te pozicijske igre je bil tak, da sem jaz uspela odpreti pozicijo, ona pa ne, zato mi je uspelo dobiti prostorsko prednost in spraviti svojo trdnjavo na njeno drugo vrsto. Na koncu je bila ta trdnjava tudi smrtonosna, saj ji je (sem ji) dala »neprijeten« mat.

Sedmo kolo sem igrala eno izmed odločilnih partij turnirja, ker sem se po padcu v drugem kolu vrnila na drugo ploščo in igrala proti Portoričanki, ki do takrat še ni doživela poraza. To je bila že druga partija tega dneva, zato nasprotnice nisem natančno preanalizirala, a kljub temu sem se odločila odigrati otvoritveno presenečenje že v tretji potezi. Ta moja »novost« jo je za nekaj minut vrgla s tira, a se je kmalu pobrala in začela nizati dobre poteze, ravno tako kot jih je v prejšnjih partijah. Prišli sva do trenutka, ko sem se zavedala, da je moja pozicija dobra, a sem tudi vedela, da nimam v njej nič konkretnega. Ponudila mi je remi, vendar sem ga zavrnila, saj je bilo to samo potrdilo oz. dokaz o tem, da se v svoji poziciji ne počuti dobro. To se je poznalo tudi pri porabi časa pri njej, namreč za naslednjih nekaj potez si je vzela ogromno časa. Na koncu je prišla tudi v časovno stisko. Na koncu mi je partijo uspelo tudi dobiti. Šele o tej zmagi sem se začela zavedati, da ni čisto nič izgubljeno in da se še vedno lahko borim za prvo mesto.

V sledečih kolih je sledilo nekaj psihičnih pritiskov, saj sem kljub samozavesti čutila breme. Zmage sem si zelo želela, vendar sem se tudi zavedala, da potrebujem več kot samo željo, da (p)ostanem prvakinja. Pred partijo sem zato čutila napete živce, a sem jih kmalu umirila. S trenerjem sva se na Grkinjo dobro pripravila, »pokrila« sva namreč skoraj vse pozicije, ki bi se lahko pojavile na šahovnici. Nasprotnica se je z belimi figurami dobro pripravila, ampak jaz sem se tudi in po partiji mi je priznala, da ni pričakovala, da bom v otvoritvi igrala tako, kot sem. Partija se je hitro »obrnila«, nasprotnica je imela namreč možnost za zelo lepo žrtev lovca že v štirinajsti potezi. Če bi se to zgodilo, bi mojega kralja doletela zelo huda usoda … K sreči nobena od naju ni videla te žrtve, ki je na začetku ni »videl« niti sam računalnik. Ko sva obe izvedeli (odkrili) za to potezo (to je bilo ob istem času), sva bili zelo presenečeni in v šoku. Partija se je po tem trenutku odvijala naprej in kmalu mi je uspelo pridobiti pozicijsko prednost, saj sem imela bolj aktivnega skakača od njenega zaprtega lovca. Zaključek partije je bila zelo zanimiva končnica, v kateri je moj skakač spet pokazal nadmoč.  

Kitajka Yao Lan, druga nosilka na turnirju, je kazala zelo čvrste igre. Po porazu z Grkinjo sem ugotovila, da so Kitajke tudi premagljive in odšla tudi na to partijo z igro na zmago. Otvoritev sem ponovno poznala bolje kot nasprotnica, kar mi je med partijo dalo dodatno samozavest. Pozicija je bila kompleksna, vendar sem se odločila, da za zmago potrebujem nekaj več kot samo premikanje figur levo in desno. Odločila sem se, da odprem svojega kralja z namenom, da napadem njenega. Na koncu partije se je to zelo obrestovalo, saj se ni znala ubraniti mojega napada in je sama dobila mat.

Antolak Julia je izjemen poljski talent, ki že nekaj let kaže dobre rezultate. Problem pri njej je bil to, da je priletela iz Evropskega mladinskega prvenstva v Romuniji v Urugvaj, in sicer brez enegega samega dneva počitka. Izkazalo se je, da je bila to njena 19 partija zapored, kar se sliši in predvidevam, da tudi je zelo utrujajoče. Imela sem torej več energije od nasprotnice, katero sem usmerila v priprave. To je bila skoraj najpomembnejša partija na turnirju, saj sem vedela, da z zmago potrdim prvo mesto. Priznam, da bi bila tudi zadovoljna z remijem, saj sem bila vendarle črna. Odločila sem se, da bom igrala 1…e5 in ponovila vse variante, ki so se kadarkoli pojavile v moji bazi otvoritev. Na nobeno partijo v življenju nisem prišla bolje pripravljena, kot sem na to. Ko sva si z nasprotnico podali roko, sem čutila, da je utrujena. Seveda, saj bi bila tudi jaz po neprekinjenem igranju devetnajstih šahovskih partij. Kaj kmalu po pričetku sem spoznala, da se je tudi ona natančno pripravila name. To pa me ni nič potrlo, saj je zavila ravno v varianto, ki sem jo najbolj podrobno preanalizirala pred pričetkom partije. Otvoritev sem poznala do 25. poteze, vendar je ona iz variante zavila že v 18. potezi. Prav v tej potezi pa sem dobila pozicijsko prednost, ki sem do konca partije stopnjevala in jo pretvorila v lepo in »sladko« zmago.

Po partiji sem odšla v hotelsko sobo z nasmeškom, nato pa sem pričela spremljati partije svojih konkurentk. Ukrajinka, ki mi je stala najbližje za hrbtom, je imela točko manj. Če bi zmagala, bi naslednji dan potrebovala vsaj remi za prvo mesto. Ko sem videla rezultat in videla, da je Ukrajinka izgubila, ni bilo več nikogar, ki bi me lahko ujel. Bila sem prva že kolo pred koncem! Sploh še nisem prišla k sebi, ko so začele »padati« čestitke. Takrat sem se zavedala, koliko prijateljev in šahistov me je pravzaprav spremljalo in navijalo zame. Bila sem izjemno vesela in hvaležna, da se je ves trud, ki sem ga vložila v treninge, obrestoval. Na enajsto partijo sem prišla bolj sproščena. Tako, kot še nikoli. Na indijsko nasprotnico Arpito sem se vseeno temeljito pripravila in dokaj hitro odigrala otvoritev – kraljevo indijko. Turnir sem želela zaključiti na dobri strani, torej nisem želela izgubiti. Igrala sem bolj previdno in ne v svojem slogu, saj sem želela nasprotnici odščipniti vsaj pol točke. Kljub temu da sem si priigrala nekaj prednosti, je ta kmalu izginila. Po drugi njeni ponudbi remija, sem ji (v znak sprejetja njene ponudbe remija) dala roko in tako tudi uradno postala svetovna šahovska prvakinja do 18 let.

Pot do svetovnega prvaka nikoli ni lahka, ker vsebuje veliko odrekanj in trdega dela s trenerjem. Pred turnirjem sem veliko delala na področju taktike in otvoritev, hkrati pa malo športala. S trenerjem Matejem Šebenikom, slovenskim šahovskim velemojstrom, sva imela individualne treninge in se dogovorila, da se bova prek emaila pripravljala na nasprotnice. Zelo rada bi se zahvalila vsem, ki ste me med turnirjem spremljali, navijali zame in verjeli, da mi na tej poti lahko uspe priti na vrh. Hvala trenerju za priprave in Šahovskem klubu Ljubljana za podporo. Moj naslednji cilj je osvojitev naslova velemojstrice, za dolgoročni cilj pa sem si zadala osvojitev novega naslova svetovne prvakinje, samo tokrat v članski kategoriji. 

Laura Unuk, Bogdan Osolin