Šola se bo začela! Dragi otroci, poskrbite za učitelje in ravnatelje..
Dragi osnovnošolci in dijaki!
Pred vami je novo šolsko leto, vrata znanja se odpirajo na stežaj! Zopet boste srečali svoje sošolce, prijatelje, morda celo kakšno mladostniško, prvo ljubezen! In srečali boste svoje učitelje, ravnatelje, profesorje in vzgojitelje! Če za vas, draga mladina, nimam posebnih skrbi glede poteka pouka, vedenja v šoli pa vas prosim in opozarjam na vaš odnos do učiteljev in ravnateljev! Ti so, kot poročajo sami in izjavljajo medijem skupaj s njihovim duhovnim vodjem Štrukljem, prepuščeni samim sebi, so brez navodil, kako ravnati z vami in kaj vas učiti! Ubogi se bodo vrnili v šole in če sem prej omenil, da se nikomur od učencev ni zmešalo in ni pod psihičnimi obremenitvami, to seveda ne velja za učitelje in ravnatelje!
Večina vas zna uporabljati maske, veste, da morate sedeti narazen, si umivati roke. Razumete , kaj je cepivo proti boleznim.. Vesel sem, da ste prvi dan počitnic ozdraveli, ker vas je, kolikor vem, med karanteno nešteto zbolelo za psihičnimi boleznimi, depresijo in niste več znali vzpostaviti stika z vrstniki! Verujte v Boga, ker je to čudež, da ste prvi dan počitnic vsi ozdraveli!! Vsaj po medijih, ki so jih polnili vaši ubogi učitelji in ravnatelji, drugi dijaki in sindikalisti je bila res bojazen, da boste ostali zmešani! In evo, čudež. Edini, ki so trpeli ves čas počitnic so bili vzgojitelji, učitelji, profesorji in ravnatelji.
Slednji so povsem drugače živeli v karanteni, kot vsi mi, navadni ljudje! Če smo mi ves čas le ležali in spali vse tja do osme ali devete ure so učitelji že ob 4h zjutraj pripravljali gradivo za video pouk, “štelali” kamere in objektive, se potili od grafih in globoko razmišljali o gradivu, ki ste ga dobili po računalnikih! Veste otroci, če ste vi bili na morju in dva meseca prosti, so Štrukelj, ravnatelji in učitelji z vzgojitelji ves čas težko delali doma in vsak dan hodili v šole in se pripravljali na novo šolsko leto! Nihče ni bil na dopustu, po osem do deset ur so bili na delovnih mestih v sicer praznih razredih a delali tako, kot so rudarji, železarji in tekstilne delavke in trgovke, potili so se v nenormalni vročini, ker šole po večini nimajo klima naprav! Še več, od doma so nosili skrbno zavite sendviče in čaj v termo flašah, ker kuhinje niso obratovale! Groza!! Tudi odmora si niso privoščili, malico od doma so pojedli med čiščenjem okolice šol in sproščanju zaradi psihičnih obremenitev!
Medtem, ko ste se vi lovili, obiskovali kopališča, bazene in se namakali v morski vodi so oni okusili le sol iz svojega švica, utrujeni so se vračali domov a le počivat! In kar je najhuje: trenutek pred odprtjem vrat v šole so ugotovili, da nimajo navodil, kako vas sprejeti, pospremiti do stolov vaših razredov in morda lulat, ne vedo več, kje je zbornica, od hude stiske, ki jo jim je prizadejala pandemija nimajo ne orientacije ne navodil, kako se za ušesa pripne maska, kako in kaj sploh je testiranje in ne boste verjeli, tri-četrt jih razmišlja o hospitalizaciji nekje za ogradami in v mirnem okolju, kjer jim nihče ne bo grozil, da bodo v ramo dobili pikico s cepivom.
Zato vas, dragi otroci, vljudno naprošam sledeče:
– ko boste šli v šolo in se prvič srečali z neukimi učitelji, primite jih za rokice in jim pokažite, kje je zbornica in njihovi kolegi;
– ko boste videli ravnatelja ga objemite in potrepljajte po rami ali hrbtu, stisnite k sebi in dopovejte, da se je šola žal začela. In ne pozabite izreči : Saj bo, saj bo..;
– pokažite jim, kje je wc, da komu ne uide od groze in neznanja, ker nimajo teh navodil kam in kako se podelati;
– ne vznemirjajte jih, ker lahko zapadejo v depresijo, psihična težka stanja in jih ves čas glejte v oči, ker se stiska najprej vidi prav v njih;
– pokažite jim, kako se čez usta napne maska, kako se samotestirajo in jim razložite, da bi bilo dobro za njih, da dobijo pikico, ki ne boli nič bolj, kot je vas, ko ste se cepili proti oslovskemu kašlju, rdečkam in otroško paralizo.. Če bodo jokali in se upirali, jim dajte bombonček;
– če boste opazili, da se bojijo prvih, drugi, prvomajskih, krompirjevih, božičnih in glavnih počitnic jim povejte, da boste prišli nazaj in, da boste kmalu skupaj, čeprav je res groza, ker te počitnice skupaj trajajo skoraj toliko, kot dnevi pouka. Pol-pol..;
– sledijo ekskurzije, športni in kulturni dnevi, informativni in vse mogoče drugi dnevi skupaj s šolo v naravi.. Dopovejte jim, da morajo uporabljati maske, ne pustite neuke in samim sebi prepuščene v nemilosti, da bi morali ostati doma. Takrat se jim bo res zmešalo! Spomnite se, kako so vam po videu stokali, se trudili, kakšen napor so bile videokonference, skoraj so jokali.. ;
– če boste videli kakšno učiteljico v kakem kotu jokati, kakega učitelja pa viseti objokanega na bradlji, podajte mu robček in ga potolažite.. Recite: »Saj bo, saj bo..«!
Še bi lahko našteval dragi prvošolčki, učenci in dijaki, ki boste šli v šole, paziti morate na psihično uničene ravnatelje in učitelje, ampak prepuščam tudi staršem, da vam svetujejo, kako jim lahko pomagate v zares hudih stiskah! Morda še tole: vsak drug dan jim povejte, da ne obstajajo zgolj levičarji, da mnogi pišete tudi z desno roko, da ste desničarji! In da ni treba vsak dan žvečiti štrukljev, ker so slabo prebavljivi! In da ste oboji, levičarji in desničarji enako pametni, desničarji celo mnogo bolj mirni, razumni in pridni! Da pri vožnji s kolesi upoštevate navodila in predpise, da imate radi tudi vse in da bi bilo prav, da tudi učitelji ne delajo razlik med vami ampak vas sprejemajo tako, kot je edino prav, naravno, etično in moralno pa pravilno do vas: kot otroke!!
Da morate biti njihova prva skrb, edina skrb! Daleč pred njimi samimi, pred njihovim egoizmom, nagajanjem družbi in staršem in naj se ne delajo bedaste, nore in neuke , prepuščene samim sebi in psihično tako utrujene, da ne razumejo ničesar, kar razumete celo vi, dragi otroci..! Upajmo vsi, da nam bo uspelo, vnaprej se vam zahvaljujem, učenke in učenci, ker boste očitno bolje in prej zdržali v šolah, kot nevedni in nepoučeni ubogi učitelji! Dragi otroci, ne pustite svoje učitelje v šole v nemilosti in prepuščene samim sebi, čeprav so najbolj ogroženi ljudje v tej državi.
Ekskluzivno za portal e-Maribor: Pavel Rupar
