POZORNOST IN ENERGIJA

“Ko spremeniš način, skozi katerega vidiš sebe in svet, se bosta ti in svet spremenila.”

Pozornost je ena od naših največjih moči, ki pa jo zaradi modernega načina življenja trosimo naokoli brez zavedanja, da s tem izčrpavamo svojo energijo. Kamor je usmerjena naša pozornost, tja teče življenjska energija.

Otroci in živali, ki še niso tako močno ujeti v um, kot mi odrasli, to zelo dobro čutijo. Otrok, ki se igra in ga ob tem mama z vso svojo pozornostjo opazuje, čuti njeno prisotnost. Drugače povedano, čuti povezanost in s tem izmenjavo energije. Ob tem se čuti pomembnega, varnega, vrednega. Popolnoma drugače je, če se mama med njegovo igro ukvarja s telefonom. Opazujte svoje počutje, ko vas nekdo resnično posluša z vso pozornostjo in primerjajte z občutkom, ko sogovornik med vašim govorjenjem samo razmišlja, kaj bo povedal nazaj. Pozornost nam ugaja, saj se s tem povezujemo med seboj in se med nami izmenjuje življenjska energija.

Fokus oziroma pozornost deluje kot usmerjevalec pretoka življenjske energije. Bolj jasna, močna, odločna in umirjena je naša pozornost, močnejši je pretok energije. Vse, čemur namenjamo pozornost, oživljamo. Kar počnemo z visoko stopnjo koncentrirane pozornosti, usmerjene vase, je narejeno brez občutka napora. Rezultati takšnega načina delovanja se kažejo v večji učinkovitosti in kvaliteti. To drži za čisto vsa področja v življenju: naše odnose, zdravje, posel, šport itd…

Na žalost pa je danes večino naše pozornosti razpršene in usmerjene v razmišljanje. To, čemur kolektivno namenjamo največ pozornosti, raste. 

Življenjska energija je seveda transparentna, neobarvana in jo lahko v njeni čisti obliki imenujemo tudi ljubezen. Mi ljudje smo tisti, ki jo z našim notranjim stanjem obarvamo. Na tak način v okolico sevamo personalizirano energijo. Lahko širimo jezo, strah, zavist, sovraštvo ali pa mir, radost, veselje in optimizem. Naše notranje stanje obarva čisto energijo, ji da določeno kvaliteto, ki se potem samodejno prenaša na vse, s čimer smo v stiku. S tem vplivamo eden na drugega na podzavestni ravni in skupaj kreiramo vzdušje, ki vpliva na vsa področja življenja. Drugače povedano, s tem kreiramo našo individualno in kolektivno realnost.

Človek, osvobojen strahu, skrbi in sebičnosti, je v veliki meri v sebi lahkoten, miren in veder. S tem postane prevodnik življenjske energije, ki ni osebno obarvana. Izžareva naravno stanje ljubezni ter miru in njegova okolica to čuti. 

To je v resnici naše naravno stanje, ki pa smo si ga tekom življenja popackali. Nepredelana čustva in travme iz otroštva, slabi odnosi, destruktivna prepričanja in vsa ostala podzavestna nesnaga v nas ruši ravnovesje pretoka energije in zaradi tega celoten ustroj človeka deluje slabše. Še več; ker smo neprestano jezni, negativni, prestrašeni in igramo nešteto vlog žrtve, postajamo zagrenjeni in vedno bolj padamo v vrtinec negative. To vpliva na naše izbire, saj se utapljamo v čustveni bolečini in nezadovoljstvu ter vedno bolj posegamo po mašilih, ki ubijajo občutke. Otopeli imamo vsaj za nekaj ur dnevno malo miru pred lastno čustveno in mentalno nesnago. Alkohol, cigareti, droge, hrana, spolnost, televizija, tehnologija, tablete in predvsem obsesivno razmišljanje, služijo kot zasilni pobeg naše pozornosti stran od neprijetnih občutkov. Za kratek čas se počutimo bolje, vendar ničesar zares ne razrešimo. Škodljiva vsebina, ki je v nas, samo ponikne nazaj v nezavedno in čaka, da ob naslednjem manjšem stresu spet plane na površje.

Ker nas nihče ni naučil, kako delati na sebi, kako upravljati z našo pozornostjo, energijo in kako se resnično osvobajati psiholoških destrukcij preteklosti, smo postali družba mentalno čustvenih invalidov. 

Ker se zdravimo samo simptomatsko in ne globinsko, vse več ljudi pada v depresijo, odvisnosti in druge psihološke motnje. Pričakovati, da nas bo zdravstveni sistem, država in njene ustanove rešila pred pogubo, je utopija. Vsak zase mora vzeti odgovornost v svoje roke. Če bomo čakali, da bo farmacija in medicina, ki jima v veliki meri vlada profit, znanstveno dokazala resničnost tega, kar pišem v tem članku, me skrbi, da bomo prej vsi skupaj psihično propadli do te mere, da nam bo resnično lažje živeti v virtualnih svetovih.

Seveda z medicino, farmacijo in znanostjo ni nič narobe. Hvala bogu, da jih imamo! Vendar nič na tem svetu ni samo absolutno dobro ali absolutno slabo. Odvisno je od namena, ki določa, ali je stvar koristna ali škodljiva.

Podobno kot ogenj: z njim lahko skuhamo večerjo in ogrejemo stanovanje ali pa požgemo celo hišo.

Namen v veliki meri narekujejo naši podzavestni notranji vzgibi. Psihološka naravnanost posameznika pa je zelo pogojena z njegovo preteklostjo.

Izkušnje, situacije in dogodki iz otroštva ostanejo v nas nepredelani in vplivajo na nas, dokler se zavestno ne odločimo tega spremeniti. Otroci so zelo občutljiva, intuitivna in čuteča bitja, ki čutijo okolico bolj, kot si mi odrasli znamo predstavljati. Po večini smo namreč odraščali v družinah, odnosih in okolju, ki nam zaradi pomanjkanja časa in pozornosti staršev ni omogočalo pogojev, ki bi jih potrebovali za normalen razvoj. Zelo rahla stiska za otroka hitro postane travma, ki se vtisne v podzavest in diktira naše vedenje. To pa vpliva na nas še danes. Vse, kar nam je manjkalo v otroštvu, iščemo nezavedno tudi kot odrasli. 

Če pomislimo, da smo namesto pozornosti in energije staršev dobili nasilne risanke in filme in se zelo radi igrali z umetnim orožjem, potem je jasno, od kot podzavestna agresija, jeza in sovraštvo v odrasli dobi. Strašenje z hudičem, peklom in vesoljnim potopom v krščanski vzgoji tej agresiji doda še element strahu in krivde. Paket je popoln!

Ključ za spremembo je v osvobojenosti lastne podzavestne nesnage, ki nam jo je skozi vzgojo tekmovalnosti, individualizma in elitizma prek množičnega manipuliranja naših čustvenih šibkosti vsilil sistem.

Seveda imamo od takšnega načina življenja vsi materialne koristi, a smo zašli v ekstrem, ki je porušil harmonijo zunaj in znotraj nas. Materialna blaginja je nujna za naše preživetje, vendar je to, kar počnemo sedaj, norost. Norost zato, ker z materialnim izobiljem poskušamo zapolniti duševni manjko povezanosti, ljubezni in miru. Kaj si lahko še kupimo, če imamo vse, pa smo kljub temu nesrečni?

Nujen je dvig zavesti, ki nas dvigne na druge ravni bivanja. Tam se zaveš dimenzij samega sebe, svoje resnične narave, ki je sama po sebi srečna in izpolnjena. In bivanje iz takšnega stanja omogoča tako pametno uporabo tehnologije, napredek znanosti, kot srečo posameznika, ki biva v harmoniji z naravo.

Mi smo v svoji osnovi srečna in dobrosrčna bitja. Ali ste že kdaj videli zlobnega, nevoščljivega in pohlepnega dojenčka? Ker odraščamo v sistemu tekmovanja in ločevanja, nam tradicija vzorcev vedenja, ki se prenaša iz generacije v generacijo, pokvari jasno sliko naše resnične narave enosti. Če je vesolje nastalo iz velikega poka in če smo mi vsi nastali iz elementov zemlje, smo ista vrsta, z istim domom in skupno materjo zemljo.

Kako je potem možno, da se danes nekateri počutijo večvredne in drugi manjvredne?

Zame osebno se vrednost posameznika in njegovo osebno spoštovanje ne bi smelo ocenjevati glede na količino premoženja, prepoznavnosti ali dosežkov, ampak glede na resnico enosti vseh bitij, ki živimo tu! Zame nihče ni več in nihče ni manj. Seveda vsi igramo svojo vlogo, se učimo in rastemo skozi nešteto različnih poti in načinov, vendar v samem jedru med brezdomcem in predsednikom države ne bi smelo biti nobene razlike v smislu spoštovanja in človeške vrednosti.

Čisto vsak od nas mora prevzeti odgovornost in odvreči vse tisto, kar ni več v skaldu z vibracijo ljubezni, enosti in spoštovanja. Ko bomo sami uvideli in spremenili norost v sebi, bomo sposobni videti in izbirati vodje, ki nas bodo peljali v svet s popolnoma drugačnimi vrednotami, kot jih imamo sedaj.

Začnite delati na sebi, izobrazite se v tej smeri in pridite nazaj do sebe. Samo v sebi boste našli trajni mir, svobodo in srečo. Edino vi imate moč spremeniti samega sebe. Nobeno pravilo, omejitev ali sistem ne zmore omejiti norosti in prinesti lepše prihodnosti. Samo mi sami lahko to storimo. Najprej vsak zase, nato pa z zgledom in usmeritvijo lahko pomagamo tudi ljudem okoli nas. Samo srečni posamezniki lahko tvorijo srečno in zdravo družbo. Nenazadnje je osnovna celica družbe posameznik in če vsaka celica deluje, razmišlja in skrbi za blagostanje celote, celoten sistem funkcionira harmonično in zdravo za vse. Dokler pa se obnašamo egoistično, obsojamo in smo destruktivni, delujemo kot rak v telesu, ki za lastno preživetje zažira in uničuje vse, kar je zdravega in živega ter na koncu ob smrti telesa s tem uniči tudi samega sebe. Vsi smo povezani. Ločenost med nami je iluzija, skozi katero še ne vidimo dovolj jasno.

Potrebno je oživiti znanja civilizacij, ki jih je zahodni človek izkoristil in uničil. Znali so živeti v harmoniji med seboj in z naravo. Naša ideja o kontroli in manipuliranju narave pa je smešna in ne deluje. Potrebno se je naučiti sobivanja, uporabiti celotno znanje in tehnologijo s skupnim namenom preživeti na način, ki vključuje vse ljudi, živali in rastline. Sprememba se bo zgodila tako ali drugače, na nas pa je, kolikšne posledice bomo trpeli zato, ker posegamo v naravo brez kančka spoštovanja in brez zavedanja, da je to naš dom, ki omogoča življenje. Vsaka ideja, izum in sprememba se je vedno najprej zgodila znotraj človeka, še preden je postala realnost tudi navzven. Naša individualna in kolektivna notranjost se projicira in ustvarja zunanjo realnost, v kateri živimo. Vrednote, ki jih goji šolski, ekonomski in politični sistem kapitalizma, je potrebno prevrednotiti in prilagoditi na način, ki bo omogočal rast družbe in posameznika v smeri spoštovanja za vsa bitja in vse naravne sisteme, v katere smo vpeti.

Spletno uredništvo
Kolumna je avtorsko delo Klemen Logar, ekskluzivno napisana 
in objavljena na portalu Notranjska.si