Ta vikend smo obeležili dva pomembna mejnika evropske zgodovine: konec druge svetovne vojne in dan Evrope. Gre za datuma, ki nas ne opominjata zgolj na preteklost, temveč predvsem na odgovornost do prihodnosti. Kakšna bo naša, evropska prihodnost? Izzivov je mnogo, evropskeptičnost pa iz dneva v dan narašča.
Evropa je po letu 1945 nastala iz spoznanja, da nacionalizmi, rivalstva in politična razdrobljenost vodijo v katastrofo. Evropski projekt je bil odgovor na stoletja vojn in konfliktov. In če pogledamo rezultate brez ideoloških očal, je jasno: Evropska unija ostaja eden najuspešnejših mirovnih, političnih in ekonomskih projektov v zgodovini človeštva.
Prav zato bi moralo biti osrednje sporočilo dneva Evrope 2026 predvsem sporočilo samozavesti. Evropa se prepogosto dojema kot utrujena civilizacija, ki izgublja gospodarsko moč, tehnološki vpliv in politično odločnost. Toda resnica je bolj kompleksna. Evropski prostor še vedno predstavlja eno najvišjih ravni kakovosti življenja, socialne varnosti, pravne države in političnih svoboščin na svetu. Namesto nenehnega samospraševanja bi morali znati prepoznati tudi lastne dosežke. Živimo privid o katerem drugi lahko le sanjajo, pa vendarle – smo ga sposobni obdržati, ali nam bo naša kakovost življenja enostavno spolzela med prsti?
Samozavest, ki smo jo prevzeli od grške civilizacije, sama po sebi ne bo dovolj. Evropska unija bo morala v prihodnjih desetletjih narediti nov politični korak. Sedanji institucionalni model pogosto ne omogoča hitrega in enotnega odzivanja na globalne izzive — od varnosti in migracij do umetne inteligence, energetike in geopolitičnih pretresov.
Če želi Evropa ostati relevantna sila, se bo morala postopoma razviti v bolj povezano politično skupnost. Že vrsto let se ugotavlja kaj EU sploh je in ali bi lahko postala neke vrste federacija? Vsaj pri osnovnih področjih bi moral biti to cilj in ne le stvar sprenevedanja. Morda federacija ne bi vključevala vseh 27bi to lahko sčasoma postala. Alternativa je počasno drsenje v geopolitično nepomembnost, kjer bo Evropa kot taka ostala samo že stara, pozabljena celina.
Ob tem ostaja še ena ključna resnica našega časa: brez tesnega in recipročnega zavezništva med Evropo in Združenimi državami Zahod dolgoročno ne bo mogel ohraniti svojega globalnega vpliva.
V svetu novih sil, tehnoloških monopolov in algoritmičnih družb je iluzorno pričakovati, da lahko ZDA same nosijo breme globalnega ravnotežja. Enako ali pa še manj velja za Evropo. Ločeno sta obe strani Atlantika ranljivejši. Skupaj pa še vedno predstavljata najmočnejši gospodarski, politični in civilizacijski prostor na svetu.
Če bo Zahod izgubljal notranjo povezanost, se njegov zaton ne bo zgodil čez noč. Naše generacije bodo še vedno živele v bogatih, odprtih in navidez samozavestnih mestih. Še vedno bomo občudovali globalne blagovne znamke, tehnološke gigante in kulturni vpliv Zahoda. Toda vse to lahko hitro postane le odsev nekdanje moči — bleščeča fasada civilizacije, ki je izgubila sposobnost skupnega delovanja.
Prav zato bi moral biti dan Evrope več kot protokolarni praznik. Moral bi biti trenutek politične iskrenosti in strateškega premisleka. Vprašanje namreč ni več, ali se svet spreminja. Vprašanje je, ali bo Evropa znala ostati eden njegovih ključnih akterjev.
P.O.
