V začetku tedna sem si že drugič ogledala gledališko predstavo To noč sem jo videl, ki jo je po knjigi Draga Jančarja priredil in režiral Janez Pipan. Po premieri v Mariboru se zdaj igralci predstavljajo v Ljubljani, v Cankarjevem domu.
Pred tem sem ponovno prebrala knjigo, ki sem jo prvič takoj ob izidu. Kar nekaj sem jih tudi podarila mojim znancem in prijateljem. Moj prvi izvod se je nekje izgubil, knjige namreč stalno posojam, tako da je sedaj na moji polici eden od ponatisov. Prebrala sem tudi zgodbo sobarice na gradu Strmol, katere pripoved o dogajanju na gradu je bral tudi Drago Jančar in določene podatke uporabil pri pisanju knjige, mojstrsko, kot zna le on.
Drago Jančar je avtor, katerega knjige ne moreš odložiti. Pisane so v tako prijetnem ritmu, z mojstrskim zlaganjem besed, da te potegnejo »noter« in jih prebereš, kot rečejo nekateri »na dih«. Zelo rada jih berem, ker skozi oči avtorja prav začutim karakter ljudi, njihova razmišljanja, stiske, veselje ali žalost. Tako zadane bistvo posameznika in ga mojstrsko opiše, da ga lahko samo občudujem. Je pravi psiholog, bralec duše in nekdo, ki ne sodi, se samo poskuša vživeti in nam predstaviti tisto, kar vidi, sluti, začuti.
V knjigi To noč sem jo videl, če je še niste prebrali, vam predlagam, da jo čim prej vzamete v roke, opisuje življenje zakoncev Hribar, ki sta živela v Ljubljani, nato pa na gradu Strmol na Gorenjskem ter njuno usodo januarja 1944, ko so ju partizani kruto umorili. Ne zamudite pa tudi predstave, ki je res odlična.
Skozi roman in seveda skozi igro, ki je bila narejena po romanu, spoznavamo posameznike v tistih prelomnih časih, njihove usode, odnose med njimi. Zdijo se tako običajni: ko se Veronika zaljubi in zapusti Lea ter odide s srbskim oficirjem v Srbijo, pa ko se ljubezen med njima ohladi, ko nastopi domotožje, Leo, ki Veroniko vzame nazaj, začetek vojne, obiski nemškega zdravnika, pogovori gospe Josipine, Veronikine matere s pokojnim možem Petrom, pa zabave na gradu in kako to vidijo domači fantje, med njimi kmet Jeranek. Vsi so navdušeni, morda celo zaljubljeni v nenavadno in posebno Veroniko.
Odstira pa tudi pogled na našo novejšo zgodovino, ki močno zaznamuje tudi našo sedanjost. Čeprav si ves čas želimo gledati v prihodnost in pozabiti krute čase, se to ne da. Vedno nas nedokončane in nerazčiščene zgodbe iz naše preteklosti dohitevajo. Tako je bilo tudi z zgodbo zakoncev Hribar, ki je dovolj tlela in razburjala domišljijo, da so sorodniki, točneje nečak Peter Hribar, poiskali mesto, kjer sta bila umorjena in zakopana in sta pred nekaj leti dočakala dostojen pogreb. In ravno dovolj za pisateljev navdih za pisanje.
Roman in predstava sta spomin na neke dogodke, morala pa bi biti tudi opomin, da se kaj podobnega ne zgodi več. A zdi se, da se Slovenci tako malo naučimo iz zgodovine.. najraje bi vse, kar nam ni všeč, pozabili in nekam zakopali. A ravno zaradi tega ne moremo mirno in svobodno živeti sedanjosti. Preveč je ran iz preteklosti. Nismo edini narod, ki bi se moral soočiti s svojo preteklostjo, smo pa eden redkih, ki tega še ni naredil. Tako v zraku ostaja veliko neizrečenega, cel kup zamolčanih in nerazčiščenih usod, iskanje morišč in izkopavanje trupel, s katerimi ne vemo kaj bi. Nekateri jih niti ne pustijo pokopati.
Tudi če nismo imeli v sorodstvu nekoga na partizanski ali domobranski strani, ne pomeni, da s tem nismo obremenjeni. Podzavestno te travme vplivajo na vse. Slej ko prej bomo morali nekaj svojega časa nameniti tudi temu. Gotovo je zdravilno in osvobajajoče tudi, če preberete roman To noč sem jo videl ali si ogledate predstavo. Verjemite, ne bo vam žal. In marsikaj boste razumeli.
Ekskluzivno za Portal OS piše Alenka Jeraj
