KOLUMNA Alenka Jeraj: Kaj se dogaja na Ustavnem sodišču?

Ustavni sodniki so izvoljeni za dobo devetih let brez možnosti ponovitve mandata. Na predlog Predsednika RS jih izvoli Državni zbor RS na tajnem glasovanju z večino vseh poslancev.

Zadnje odločitve Ustavnega sodišča RS so že kar nekaj časa, v odmevnih in zahtevnih  primerih, pričakovano sprejete s 7 glasovi proti 2, v zadnjem času 6 proti 3. Kot po pravilu največkrat sodnika dr. Marko Šorli in ddr. Klemen Jaklič nasprotujeta odločitvi večine in pripravita ločeno mnenje, ki mi je vedno doslej bolj logično in razumljivo, od sodb, katere je nekdanji ustavni sodnik dr. Peter Jambrek ocenil kot zanikrne in pogosto v nasprotju same s sabo. Pogosto jima pritrdijo tudi nekdanji ustavni sodniki in drugi ugledni pravniki. Kako smo prišli do takega stanja?

Naj spomnim, da je ob nestrinjanju z odločbo Ustavnega sodišča , ki je dovolilo referendum o noveli  Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki jo je večina v državnem zboru marca 2015 sprejela na predlog Združene levice, a so jo volivci prepričljivo zavrnili, takratna poslanka SMC, pred tem pa sodnica Jasna Murgel dejala: »Bomo delali naprej. Eno leto hitro mine. Bomo vmes zamenjali US.”

In res je bilo to kasneje možno, saj je ustavnima sodnikoma mag. Marti Klampfer in mag. Miroslavu Mozetiču mandat potekel leta 2016, dr. Mitji Deisingerju, Jasni Pogačar, prof. dr. Ernestu Petriču in Janu Zobcu leta 2017, dr. Jadranki Sovdat konec leta 2018, doc. dr. Etelki Korpič Horvat leta 2019 in dr. Dunji Jadek Pensa leta 2020. Ker so v tem času vladale levo sredinske stranke so bili na Ustavno sodišče RS izvoljeni sodniki po njihovi izbiri, kar je najvišje sodišče v državi, ki je bil od osamosvojitve naprej solidno svetovno nazorsko uravnoteženo, močno nagnilo v levo. Lahko bi rekli, da se je uresničilo, kar je napovedala poslanka SMC Jasna Murgel, čeprav so se takrat ob njenem zapisu na tviterju mnogi pravniki in javnost zgražali in se je zdelo nemogoče, da bi se to lahko res zgodilo. A se je in sedaj se nekaterim odločitvam ustavnega sodišča samo čudimo.

V času vrhuncev epidemije korona virusa smo se mnogi spraševali kaj se dogaja na Ustavnem sodišču RS. Kot po tekočem traku so zavračali ukrepe, ki jih je potrdila Vlada RS, češ da niso skladni z Ustavo in Zakonom o nalezljivih boleznih, ki je bil sprejet pred 20 leti, še v času Vlade LDS. Res od takrat nismo imeli epidemije takih razsežnosti, kot smo ji priča zadnji dve leti, zato je zakon dejansko že malo preživet in ne odgovarja več aktualnim razmeram. A v težkem času epidemije, ko se je cel svet, vse države in vlade, spraševal kako ravnati, da bo čim manj obolelih in mrtvih ter najmanjša škoda v gospodarstvu, izobraževanju in na drugih področjih, ni bilo prav veliko časa da bi na dolgo in široko razpravljali o spremembah in dopolnitvah zakona. Potrebno je bilo reagirati hitro in države so bile pri tem bolj ali manj uspešne. Nekatere so določene ukrepe sprejele prej, druge kak dan ali teden kasneje, a približno vsi smo se gibali v podobnem časovnem okolju in uvajala precej podobne, pravzaprav enake ukrepe. Pri tem so države sledile usmeritvam Svetovne zdravstvene organizacije, mi v Evropski uniji pa tudi usmeritvam evropskih institucij.  Ob tem je potrebno povedati, da se je veliko sredstev namenilo za raziskave in razvoj cepiva in tu se je EU izkazala. No, vsaj za tiste, ki s cepljenjem nimamo težav. Je pa med nami tudi nekaj ljudi, ki cepljenja ne odobravajo in se  za cepljenje niso odločili. Tudi to je demokracija.

Občasno  je Ustavno sodišče RS kak ukrep samo zamrznilo, dokončno odločitev, da je neustaven pa sprejelo kasneje, ko bi lahko rekli »je bila nevarnost mimo«. Saj se spomnite odločitve o gibanju med občinami.

Svojo vlogo je Ustavno sodišče odigralo tudi v zadevi koroška dečka, ko je odločitev o morebitni dodelitvi dovoljenja za rejništvo starim staršem, vrnilo v odločanje na prvo stopnjo. Tam se zadeva vleče in vleče in ker sta se stara starša obrnila na ESČP je Slovenija ponovno dobila zaušnico. ESČP je odločilo, da je Slovenija babici koroških dečkov kršila  pravico do poštenega postopka.

Naj spomnim na sago o preimenovanju Titove ceste v Radencih v Cesto slovenske osamosvojitve, kjer je US to onemogočalo, čeprav je v drugačni sestavi pred tem prepovedalo poimenovanje Titove ceste v Ljubljani z besedami: “Simbolna razsežnost Titove ceste je neločljivo povezana s simbolnim pomenom imena Josipa Broza – Tita, jugoslovanskega maršala in kasnejšega dosmrtnega predsednika SFRJ. Ime Tito ne simbolizira zgolj osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije v drugi svetovni, temveč simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin,” in da takšna “nova poimenovanja v današnjem prostoru in času nimajo več svojega mesta”.

Ustavno sodišče je z večino 6:2 (proti sta ponovno glasovala sodnik Marko Šorli in ddr. Jaklič) pred kratkim odločilo tudi, da niti sumov o zavestnih kršitvah oziroma zlorabah sodniške funkcije v okviru instituta parlamentarne preiskave ni dopustno preiskovati. Po tem stališču sodnih zlorab poslancem ni dovoljeno preiskovati niti v že zaključenih sodnih primerih. Prav tako naj sodnika po Ustavi RS ne bi bilo dopustno klicati na pričanje v takšno parlamentarno preiskavo. Skratka, sodniki so nadljudje, ki jim nihče nič ne more, tudi če delajo nenamerne ali celo namerne napake oz. zlorabljajo svojo moč.

Dokončno pa smo osupnili ob odločitvi Ustavnega sodišča RS, kjer sta bila  proti ddr. Klemen Jaklič in dr. Marijan Pavčnik, 2 sodnika (dr. Marko Šorli in dr. Rok Svetlič) pa sta bila izločena iz glasovanja, ki je potrdilo legitimnost Kočevskega procesa.  Ustavno sodišče RS je potrdilo  sojenje, ki to ni bilo, saj sodišče ni bilo vzpostavljeno v demokratični državi in skladno z zakonom. Že takrat je bilo to v nasprotju z Ženevsko konvencijo o vojnih ujetnikih iz leta 1292, ki določa, da so vojni ujetniki tisti hip, ko so ujeti »pod oblastjo vojskujoče države in ne posameznikov ali vojaških enot, ki so jih ujele«, ter da mora država z njimi »ravnati človeško; posebej so prepovedana vsakršna dejanja nasilja«. Akterji v kočevskem procesu torej sploh niso imeli sodne oblasti in je po splošno sprejetih načelih civiliziranih narodov tudi niso mogli/smeli imeti. Viktor Habič je bil obsojen na smrt in usmrčen, preden mu je bila sodba vročena. Obsojeni ni imel pravice do pritožbe, niti pravice do obrambe, niti pravice do neodvisnega sodišča. Skratka ravnalo se je tako, kot se ravna v totalitarnih in nedemokratičnih državah.  Ddr. Jaklič je zapisal tudi, da gre za eno »tistih mejnih odločitev Ustavnega sodišča, pri katerih bi pritožnica (ki ima sicer na voljo še pritožbo na ESČP) ob le malo drugačni sestavi, s svojo zgodovinsko – celo civilizacijsko – pomembno ustavno pritožbo uspela«.

Sedaj ima Ustavno sodišče na mizi pobudo aktivista Vilija Kovačiča in Luke Perša za oceno protiustavnosti programa politične stranke Levica ter  pobudo za prepoved delovanja strank Levica in Socialni demokrati (SD).

Predsednica SD Tanja Fajon in drugi nas obtožujejo, da za vsem stoji vlada, SDS, NSi.  Kdor pozna Vilija Kovačiča ve, da nanj zelo težko vplivaš ali ga prepričaš v karkoli. Je aktivist, hm, če bi bil Nika Kovač ali Teja Jarc bi bilo najbrž vse v redu, ki ga določene odločitve in stvari motijo in se nanje odzove. Na različne načine. Z mnogimi se tudi jaz ne strinjam. A to je demokracija.

Razprava o tem se je začela pravzaprav zato, ker je Evropsko sodišče za človekove pravice, s tem ko ni dopustilo pritožbe Komunistične partije Romunije, odločilo, da imajo države pravico preprečiti oziroma zavrniti registracijo strank, ki se ne distancirajo od nekdanjih komunističnih strank oziroma temeljijo na vrednotah komunizma.

Leta 2015 je namreč Komunistična partija Romunije tožila romunsko državo, ker je zavrnila registracijo organizacije na seznam političnih strank v državi. Stranka je trdila, da je Romunija s tem kršila klavzulo o svobodi izražanja ter svobodi zbiranja in združevanja iz Konvencije o varstvu človekovih pravic, medtem ko je država Romunija trdila, “da obstaja resnična nevarnost, da Komunistična partija Romunije spodkoplje demokratične vrednote”, saj se nikakor ni hotela distancirati od nekdanje romunske komunistične stranke.

Evropsko sodišče za človekove pravice je doslej trikrat odločalo o strankah, ki so bile prepovedane s strani držav oziroma so zavrnili njihovo registracijo. V dveh od teh primerov je sodišče pritrdilo, da so države ravnale prav, ko so prepovedale komunistične stranke.

Pred časom smo v DZ ponovno glasovali o resoluciji 1096, ki jo je sprejet svet EU in ki obsoja vse totalitarne sisteme (fašizem, nacizem in komunizem)  in govori o morebitni restavraciji teh sistemov, če se jih ne obsodi na najvišjih ravneh in onemogoči nedemokratično delovanje. Predstavniki Levice, SD, SAB, Desus in LMŠ so glasovali proti. Torej se upravičeno sprašujemo ali so se distancirali od komunizma ali se jim še vedno zdi idealen sistem, čeprav ga demokratični svet uvršča med totalitarizme 20. stoletja, ki so zahtevali na milijone življenj in kršili človekove pravice ogromno ljudem.

Ustavno sodišče bo zdaj pod drobnogled vzelo program in ravnanje obeh strank in pri tem bodo ocenjevali ali sta se stranki dovolj distancirali od komunizma.

Zadnja leta spremljamo  klanjanje predstavnikov SD pred spomenikom Borisa Kidriča, ki bi moral biti po omenjeni in drugih resolucijah že zdavnaj odstranjen z javnega prostora in oddan v muzej. Muzeje komunizma, kjer predstavljajo grozote, ki jih je povzročil v življenjih in na lastnini ljudi,  imajo praktično vse države nekdanjega komunističnega bloka.  Ne spominjam se, da bi se pred 20-imi leti predstavniki SD klanjali Kidriču, kar kaže, da so bile takrat bolj normalne razmere, kot so danes, ko očitno korakamo nazaj namesto naprej.

Večkrat so bile objavljene tudi fotografije predstavnikov SD s komunističnimi simboli. Naj spomnim tudi na izjavo poslanskega kolega, člana SD, Marka Koprivca, ko je v DZ RS dejal, da so »Socialni demokrati ponosni nasledniki Komunistične partije«. Te izjave v SD niso nikoli preklicali, komentirali ali se od nje ogradili.

Zelo zanimivo bo spremljati, kako bo Ustavno sodišče RS ob tem ugotovilo, da se je stranka dovolj ali premalo distancirala o komunističnega sistema.

Ekskluzivno za Portal OS piše Alenka Jeraj