»Ig z okolico je poznan po raznoliki pokrajini in visokim deležem zavarovanih območij, predvsem pa po najstarejši kulturi koliščarjev oziroma mostiščarjev, ki so bili prvi naseljenci tega prostora,« pravijo na občini Ig. »Prebivališča na kolih so na Ljubljanskem barju gradili prebivalci tega območja skozi tisočletja. Prva večja poselitev barjanske kotline na kolih sega sedem tisočletij v preteklost, najstarejše znano ižansko kolišče pa leži ob novi strugi potoka Resnik.«
Na občini Ig želijo, da bodo obiskovalci lažje razumeli in spoznavali način življenja prednikov, koliščarjev, zato bodo z interpretacijskim središčem ponudili pogoje za ohranjanje te bogate zgodovine.
»V tem objektu bodo razstavljeni predmeti, ki so jih našli na območju Iga,« še dodajajo na občini Ig. »Ko je duhovnik in pisatelj Janez Jalen opazoval poplavljeno Ljubljansko barje, je začel odstirati skrivnostno življenje koliščarjev in nastala je povest Bobri. To je povest o Ostrorogemu Jelenu in Jezerni Roži, o življenju na kolišču, na Velikem jezeru. Med najdbami iz tistega obdobja prevladuje odlično izdelana in domiselno krašena lončenina, ena najpomembnejših pa je glinena, črno žgana in fino zglajena posoda, okrašena z vrezi. Del ostalin je danes na vpogled v Mestnem muzeju v Ljubljani in Narodnem muzeju Slovenije.
Občina Ig se močno identificira z dediščino kolišč, kar gre zasluga tradiciji arheoloških raziskav, aktivnih posameznikov in društev. Ponosni smo, da smo od leta 2011 tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine.
V okviru mednarodne nominacije šestih držav Prazgodovinska kolišča okoli Alp sta dve skupini kolišč z Iga vpisani na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, o čemer obiskovalce danes seznanjata dve informacijski tabli v njuni bližini.«
Vlada Republike Slovenije je leta 2014 kolišča na Igu s posebnim odlokom razglasila za kulturni spomenik državnega pomena. Prav ižanske koliščarske naselbine pomenijo vrh koliščarske kulture na celotnem Ljubljanskem barju in predstavljajo prvo poselitev Ljubljane.
Občina Ig je že leta 2017 pristopila k projektu Interpretacija biotske raznovrstnosti in dediščine kolišč na Ljubljanskem barju, pri katerem je občina vodilni partner. Kot partnerja sta v projektu še Krajinski park Ljubljansko barje in ZRC SAZU. Skupna vrednost operacije je nekaj več kot 2.291.000 evrov, in bo sofinancirana s strani evropske kohezijske politike za obdobje 2014–2020 in državnega proračuna v višini 1.590.000 evrov. Ostalo bo prispevala občina.
Skrivnost dediščine Ostrorogega Jelena se je začela 17. julija 1875. Takrat je odbornik okrajnega cestnega odbora in posestnik Martin Peruzzi iz Črne vasi na Ljubljanskem barju sporočil Deželnemu muzeju v Ljubljani, da so delavci pri čiščenju jarkov ob Ižanski cesti blizu vasi Studenec (zdaj Ig) naleteli na ostanke naselja na kolih.
Poleg tega so našli tudi veliko črepinj, živalskih kosti, orodja iz jelenovega roga in oglja. Karl Dežman, tudi Karl Deschmann, ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja, je takoj ugotovil, da so najdbe sledi koliščarskega naselja, takšnega, kakršnega so odkrili v Švici leta 1854 in deset let pozneje tudi na Koroškem.
Dežman, ki je takoj doumel pomen teh najdb, je z izredno naglico organiziral prvo uradno arheološko izkopavanje na Kranjskem, ki se je nadaljevalo še naslednji dve leti. Odmevnost odkritja in najdb – med drugim so našli okrašene keramične posode, metalurške pripomočke in kovinske predmete – je bila tolikšna, da je bil leta 1879 v Ljubljani organiziran celo prvi avstrijski antropološki in prazgodovinski kongres. Kmalu se je zelo povečalo število novoodkritih naselbin na Barju.
Ljubljansko barje je zaradi specifičnih okoljskih danosti, v katerih se prvovrstno ohranijo predmeti organskega izvora tudi več tisoč let, zagotovo eno najpomembnejših arheoloških območij v Sloveniji. V vlažnih tleh so se do danes ohranili ostanki prazgodovinskih koliščarskih naselbin, ki so s prekinitvami živele v času od prve polovice petega do prve polovice drugega tisočletja pred našim štetjem, ko je današnjo poplavno ravnino na Ljubljanskem barju še prekrivalo jezero. Arheološke najdbe tudi dokazujejo, da so koliščarji odlično poznali naravo, znali živeti z njo in jo tudi spoštovali.
Med najimenitnejše najdbe moremo šteti ostanke lesenega kolesa z osjo, ki je bilo narejeno in v uporabi pred približno 5200 leti. Opazna je njegova tehniška dovršenost. Detajli dokazujejo, da je najdbo izdelal vrhunski prazgodovinski kolar.
Primož Hieng
