Dobil sem kar nekaj pohval k svoji drugi objavi glede svojega videnja v smislu asimilacije tujcev, trenutno imenovanih “podtaknjencev” …
Danes pa sledi tretja objava, v kateri bom opisal dva primera različnosti med nami in muslimanskim svetom. No, pa začnimo!
Nekega dne pride žena domov iz bolnice, kjer je delala. Mislim, da je bilo to tretje ali četrto največje mesto v Libiji, z imenom Misurata. Že ob vstopu v stanovanje – seveda brez klime – se mi je zazdelo, da ni samo utrujena, ampak celo šokirana, kar sem bil pozneje – po njeni pripovedi – tudi še jaz. Povedala je, da se je v ordinacijo opotekel starejši možakar, skakajoč po eni nogi. Po izrazu na obrazu in telesu je bilo vidno, da komaj hodi. Rekla je, da je imel močno povit spodnji del noge – pod kolenom. Ko mu je začela to odvijati, je vsako sekundo bolj začelo smrdeti po kurjem dreku. Morala si je dati roko na nos, ker je bilo skoraj nemogoče tisto vohati! Doktor ga je takoj nadrl in ga vprašal, zakaj je to dal gor… On pa nazaj: »Naš vrač je dejal, da mi bo to pomagalo.« Rekel nam je tudi, da ne smemo hoditi v bolnico po pomoč k nevernikom! Doktor (naš) ga je pregledal in ugotovil, da je gangrena in da bo potrebno nogo pod kolenom amputirati ! Da skrajšam pripoved … Moški je nekaj trenutkov gledal predse, potem vzdignil roko v zrak z iztegnjenim prstom in izgovoril fenomenalne besede: »ON PAČ TAKO HOČE!« Vam moram razložiti, na koga je mislil? Ali ni treba?
Druga še bolj žalostna zgodba:
V ordinacijo je vstopilo nekaj ljudi. Oče, žena in njihovi starši so prinesli majhnega dečka in rekli, da hočejo, da ga doktor obreže. Razumljivo, kajne? Naš doktor ga je pregledal in jim povedal, da danes ne bo možno, ker je ugotovil, da ima deček tisto redko bolezen, da potrebuje serum, da se zaustavi kri, če se ga operira, seruma pa takrat ni bilo na razpolago. Oni so začeli kričati, da jih to ne briga in da to morajo storiti danes ! Ker doktor tega ni hotel narediti, so popokali otroka in s psovkami proti njemu odšli. Čez okoli tri ure so se vrnili z istim otrokom, bledim ko stena in ki ni več kazal znakov življenja. Seveda je lokalni vrač sam operiral. Ker niso mogli zaustaviti krvavenja, je deček umrl. Potem se je pa naš doktor zdrl nad njimi …. Potem pa zopet tiste fenomenalne besede z dvignjeno roko v zrak in iztegnjenim prstom:»JA,ON JE PAČ TAKO HOTEL.« Potem so BREZ solz vzeli otroka in odšli, kot da se ni zgodilo nič takega!
Za danes dovolj … Hotel sem dodati še kak svoj komentar, a ko sem se spomnil na ta dogodek, sem ostal brez besed. Sami si lahko mislite, ali je možno živeti skupaj s tako mislečimi?
Se beremo spet jutri. Če vas zanimajo nadaljevanja. Dodajam pa še fotko s takratnim (še) mojim arabskim prijateljem. Jaz sem desni z brki in moj sin, zadaj levo pa on s svojimi otroki. Tudi o njem bom še pisal. Kako me je hotel namamiti v džamijo in me pomuslimaniti! Uh!
