Glavni pobudnik za postavitev Prešernovega spomenika je bil pisatelj in pesnik Josip Stritar, ki je prvi pokazal na Prešernovo veličino.
Stritar si je na tihem in še nedoločno želel drugačno, vidno priznanje velikemu pesniku. Želja se mu je začela izpolnjevati 7. maja 1898, ko je skupaj s pesnikom Simonom Gregorčičem v imenu odbora za postavitev spomenika Prešernu podpisal poziv za nabiranje denarnih prispevkov. Takrat še ni mogel slutiti, kakšen vihar se bo razplamtel okrog postavitve pesnikovega spomenika.
Postavili naj bi ga že leta 1900. Plemenita namera, da bi spomenik odkrili ob pesnikovi stoletnici rojstva, se ni uresničila. Natečaj za osnutek spomenika je bil objavljen šele leta 1899. Kipar Ivan Zajec je naročilo za izdelavo spomenika dobil šele 18. oktobra 1900. Srečnež se ni zavedal, kako težavnega dela se je lotil, v kakšne duševne stiske bo zabredel, kako bo poveličan in kako ga bodo trgali.
Že pred samim odkritjem je Ivan Zajec o sebi napisal, da od samega začetka s svojim delom ni bil docela zadovoljen. Sodobniki so se na veliko vtikali v njegovo ustvarjanje, poklicani in nepoklicani. Poslušal jih je menda kar vse po vrsti. Pozneje je spoznal: »To pa je bila napaka, kajti še danes je živa resnica, ki jo je Prešeren izrazil v svojem sonetu o Apelu, da – “le čevlje sodi naj Kopitar”. Vendar jaz te resnice takrat še nisem spoznal ter sem pod raznimi vplivi izvršil svoj prvi pomočni model.«
Prav ta približni osnutek kipa je nekdo fotografiral in sliko objavil v Österreichische Illustrierte Zeitung. Časnik je prispel v Ljubljano in tu povzročil mnogo hude krvi. Predsednik Prešernovega odbora se je nemudoma odpeljal na Dunaj. Sestavili so ugledno komisijo iz dunajskih vseučiliščnih profesorjev.
Komisija je svetovala, naj bi Zajec popravil to in ono. Spomenik, že vlit v bron, so v livarni razrezali. Zajec je ubogal in se nanovo lotil dela.
Odkritje spomenika je bilo pred durmi. Pred spomenikom, zakritim s platnom, so stali najrazličnejši odposlanci, predstavniki in društva, veliki pevski zbori. Izvedli so kantato Slava Prešernu, mogočno skladbo, ki so jo izvajali čvrsti šolani glasovi in napravili najgloblji vtis. Na slavnostni oder je stopil pisatelj Ivan Tavčar. Kronist poroča: »Pri zadnjih govornikovih besedah se je razstrlo platno in oblit od zlatih sončnih žarkov se je dvignil pred nami spomenik, ki so si ga naše duše tako želele! Naša srca so vriskala od veselja … Donebesni klici: slava in živio in iz tisoč in tisoč grl se je glasila himna Hej Slovani!«
Prešernov spomenik je bil odkrit, množica se je razšla. Takoj po postavitvi je postal magnet za srečevanje in druženje. Še danes je eden izmed najbolj priljubljenih ljubljanskih spomenikov. To je zasluga arhitekta Maksa Fabianija, ki si je zamislil podstavek, predvsem pa lokacijo spomenika v izteku Miklošičeve in Čopove ulice. Zanimivo je, da na podstavku spomenika vedno posedajo ljudje, tudi zaradi bližnje ozelenitve. Ob odkritju spomenika je bilo zelenja veliko več, spomenik pa je bil ograjen z nizko ograjo, torej nedostopen.
Danes je prav ta točka, kjer stoji spomenik, izjemnega pomena tudi zaradi močne energije. Pravijo, da so pod spomenikom speljane zelo močne zemeljske silnice in v znak temu so tu zasajene tri breze.
Ravno na sredini tega trikotnika brezovih dreves oziroma energijskega kroga naj bi bila zemeljska energija najmočnejša. To je torej prav poseben kraj, ki naj bi predstavljal energijsko središče Ljubljane.
Avtor: Primož Hieng
Za lažjo orientacijo
Kranj–Ljubljana
29 km
Celje–Ljubljana
79 km
Maribor–Ljubljana
127 km
Novo mesto–Ljubljana
70 km
Nova Gorica–Ljubljana
108 km
Več informacij
Marko Pogačnik
Ljubljanski trikotnik
117 strani
Založba Domus
Ljubljana, 1988
Za lačne in žejne
Gostinska ponudba Ljubljane je zares pestra, bogata in izjemna, tako da v glavnem mestu Slovenije zagotovo ne boste lačni in žejni – seveda za vsak žep. Izbirate lahko med hotelskimi restavracijami, domačimi gostilnami, picerijami in kavarnami.
Za radovedne
Postavitve in odkritja Prešernovega spomenika se spominja tudi tedanji ljubljanski župan Ivan Hribar, kar je opisal v knjigi Moji spomini leta 1928. Pravi, da je še kot dijak tako rekoč požiral Prešernove poezije.
Najmogočnejši vtis so nanj naredile vrstice iz uvoda h Krstu pri Savici: »Največ sveta otrokom sliši Slave …«
»In ponavljal sem jih neštetokrat in ob raznih prilikah,« piše Ivan Hribar. »Ni torej čudno, da sem pozneje, ko sem se sprehajal po Ljubljani, začutil sramoto, da naš veliki pesnik in klicar nima v njej spomenika,« nadaljuje nekdanji župan. »Saj sem se zavedal, da bi tak spomenik bil reprezentativnega, pa tudi prav velikega vzgojnega pomena. Zato sem takoj, ko je bilo končano nabiranje prispevkov za Narodni dom, sprožil misel o postavitvi dr. Prešernovega spomenika, sestavil v ta namen odbor in začel zbirati prispevke.«
Župana je neizrekljivo veselilo, ko je videl, kako dobro pojmuje naš narod, kar je velikemu Prešernu dolžan. »Za nobeno stvar se ni še pri nas s tako lahkoto zbiralo, ko za ta spomenik,« opisuje v svojih spominih. »Ni fraza, gola resnica je, ako rečem, da so ljudje kar tekmovali, da prineso svoje prispevke. In kako spodbudna pisma je odbor dobival! V prav kratkem času je bilo že mogoče razpisati natečaj za spomenik in poleti 1905 je bil ta spomenik ob ogromni udeležbi našega – v tem slučaju res hvaležnega naroda – svečano odkrit.«
Vredno ogleda
Ljubljanski grad
Osrednja ljubljanska tržnica na Vodnikovem trgu
Narodni muzej Slovenije
Narodna galerija
Prirodoslovni muzej Slovenije
Slovenski etnografski muzej
Zmajski most
Tromostovje
Park Tivoli
Reka Ljubljanica
Živalski vrt
