Mineva 23 let, odkar je 11. januarja 2003 umrl Jože Pučnik, eden ključnih mož slovenske osamosvojitve. Čeprav ga mediji le redko dosledno poimenujejo z nazivom oče slovenske državnosti, zgodovinska dejstva temu nedvoumno pritrjujejo.
Pučnikovo življenje je bilo zaznamovano z represijo in krivicami. Bil je zaprt, skoraj dve leti je preživel v samici, bil fizično pretepan in na koncu prisiljen zapustiti domovino. Oblasti so mu jasno dale vedeti, da zanj v Sloveniji ni prihodnosti. V Nemčiji je moral začeti znova – celo ponovno diplomirati, saj mu ljubljanska univerza ni hotela izročiti diplome. Kljub temu je doktoriral, se zaposlil na univerzi v Lüneburgu in pustil pomemben pečat v znanstvenem svetu.
Ko je Slovenija konec osemdesetih let potrebovala pogumne in verodostojne voditelje, se je Pučnik vrnil. Leta 1989 je prevzel vodstvo opozicije in postal osrednja figura večstrankarskega gibanja Demos, ki je zmagalo na prvih demokratičnih volitvah leta 1990. Pod njegovim vodstvom je Slovenija vpeljala demokracijo in leta 1991 uspešno izpeljala osamosvojitev ter jo obranila v vojni.
Za vsem tem je stal človek, ki ni iskal osebne koristi, temveč je sprejemal težke, a nujne odločitve. Kot je zapisal Milan Zver, je bil Pučnik človek mehke duše, topline in iskrenosti. Nikoli ni gojil zamer, niti do tistih, ki so mu povzročili največ krivic. Njegova politična drža je bila drža državnika, ki je znal povedati resnico, tudi kadar je bila neprijetna.
Dr. Jože Pučnik je ostal zvest sebi in svojim načelom do konca. Ni se uklonil pritiskom, ni se odrekel resnici in ni odnehal, ko bi bilo to najlažje. Prav zato njegova zapuščina presega politiko – je moralni temelj slovenske državnosti.
Njegovo življenje ostaja opomnik, da svoboda, demokracija in država niso samoumevne. Nastanejo zaradi poguma posameznikov, ki se niso nikoli predali.
