Danes smo prejeli pismo Društva očetov Slovenije kot njihov odziv na kampanjo “Znamenja”, o kateri smo že poročali. Sporna vsebina na plakatih omenjene kampanje je razburila večji del javnosti, tako očete kot tudi mnogo mater, ki se s tako kampanjo ne strinjajo.
Pismo objavljamo v celoti:
Razmišljanje ob reakciji ženskih organizacij na kampanjo “Znamenja”
V Društvu očetov Slovenije (www.ocetje.si) nas žalosti reakcija in vedenje ženskih organizacij Društva za nasilno komunikacijo, SOS Telefona ter Ženske svetovalnice.
Kljub obližu na najbolj spornem plakatu, ki naj prekrije »očetovo znamenje«, je nemogoče zanikati ton oglasne kampanje, v kateri so kot izključni vršilec družinskega nasilja izpostavljeni moški (bodisi kot očetje, partnerji ali skrbniki starejših). A že naslovi časopisov, ki jih te organizacije tako rade izpostavljajo, nas obveščajo tudi o nasprotnem: »Mladoletna hči pobegnila od matere«, »Mati do smrti pretepla hčerko«, »Mati izstradala dojenčka«, …
Nasilje v družini je – enako kot ostale zadeve v partnerskih odnosih – precej homogeno porazdeljeno med obema spoloma. Varirajo pojavne oblike: če je pri moških pogostejše
fizično nasilje, se ženske običajno zatekajo k psihičnem. Nenazadnje o tem priča tudi naše ljudsko izročilo. Raziskave v Sloveniji (enako kot v svetu) potrjujejo, da družinsko nasilje doživlja približno 35% žensk ter 29%(!) moških.
Nasilje v družinah je torej bistveno širše področje, kot bi nas navedene organizacije rade prepričale. Njihovo mnenje – ne glede na to, kako močno verjamejo vanj – ni dejstvo! Njihova reakcija na našo kritiko pa slovenskim državljanom sporoča, da so slednji narobe razumeli sporočilo oglasne kampanje. Da smo torej vsi neuke ovce, ki ne znamo razbrati globine sporočila in plemenitega namena. Da smo v zmoti če se nam tako označevanje moških zdi sporno in neprimerno. In to kljub temu, da se zdrsa dobro zavedajo tako same organizacije kot njihova oglaševalska agencija – saj drugače plakatov ne bi tako hitro prelepljali. Jim je namesto angela varuha na ramenu hudič brusil jezike?
Oglaševanje je najmočnejše orožje današnjega časa. Že Goebbels je vedel, da dovoljkrat ponovljena laž na koncu velja za resnico – kdor kontrolira naracijo kontrolira razmišljanje. Danes to taktiko uporabljajo navedena ženska združenja! Enačenje moških z nasiljem in popolna odsotnost priznanja ženskega nasilja (nad moškimi, otroci in starostniki!!!) bo pripeljala do tega, da bo dogma postala splošno sprejeta resnica.
Moški – očetje – smo se, na prelomu 21 stoletja, ob opozarjanju na nasilje nad ženskami zrelo in več kot odgovorno strinjali, da se nam, kot statistično prevladujočim »nasilnežem«, vzame del pravnih pravic. Strinjali smo se, da v ZPND velja nižje dokazno breme – zaradi česar je očete vsaj v teh postopkih lažje obsoditi. Strinjali smo se, da družba znatna sredstva (preko 7 mio EUR letno) in obilico pravnih in socialnih ukrepov nameni specifično ženskam/materam in otrokom. Privolili smo v negativno diskriminacijo moških in pozitivno diskriminacijo žensk. Soglašali smo, da se v javnosti prevladujoče sliši glas žensk.
Vir: Pixabay, oče
A danes, slabih 30 let po začetku tega družbenega napredka moramo žal ugotoviti, da se vzpostavljeni preprečevalni mehanizmi uporabljajo brez dolžne presoje in kritičnosti. Ker prevladuje glas žensk se zdi, da so žrtve le one. Očitno je v nekaterih ženskih organizacijah to napačno prepričanje zabetonirano v njihov dnk. Številke govorijo drugo. Število ovadb družinskega nasilja skozi narašča, a število obsodb kaznivih dejanj pada, pri družinskem nasilju so v precejšnjem porastu dejanja nasilja nad otroci, ki so všteta v skupno številko.
Verjamemo, da je večina sodržavljanov sposobna realne presoje in ne naseda takim provokacijam. Verjamemo, da bomo znali najti skupni jezik ter deviacije, ki jih opažamo, popraviti za dobrobit naših otrok. Želeli bi, da se denar, ki ga R Slovenija namenja preprečevanju nasilja v družini namesto za tako enostranske kampanje porabi raje za npr. večanje števila psiholoških izvedencev za otroke, katerih pomanjkanje danes zaustavlja sodni proces skrbništev.
V Društvu očetov Slovenije si prizadevamo vrniti otrokom očete in slednjim pomagati izvrševati svoje poslanstvo po razpadu partnerske zveze. Nekaj dni nazaj, 25.aprila smo obeleževali svetovni dan osveščanja o starševski odtujenosti – pojavu ko en starš hujska otroka proti drugemu. Hujši in dolgotrajnejši kot so spori med roditeljema, večje so psihološke posledice na otrocih. Zato se nam je zdelo potrebno na ta dan opozoriti na dolgotrajne postopke pred CSD in sodišči ter zahtevati, kar se danes zdi nemogoče: da je sodni postopek v primeru, ko je vmešan mladoletni otrok, zaključen v 9 mesecih. Zdi se nam, da bi kot tako razvita družba, ki skrbi za vse in vsakogar, morali biti sposobni poskrbeti za najranljivejše – naše hčere in sinove. Ki so bodisi že žrtve tega psihološkega nasilja ali pa še bodo, ko bodo z žrtvami spremenjenimi v storilce vstopali v partnerske odnose.
(Ne)opravičilo ženskih organizacij skupaj z zasnovo kampanje »Znamenja« razkriva, da ne gre za blagohotno ozaveščanje ali napredni feminizem ampak za misandrijo (sovraštvo proti moškim), zakrito v boj proti nesporno zavržnem dejanju družinskega nasilja. Gospe so žal dokazale, da v svoji fanatičnosti in videnju samo svoje resnice ne znajo popustiti. Le vprašamo se lahko, kakšni so nasveti, ki jih dajejo svojim uporabnicam ter koliko na slednje vpliva barvna slepota/zaslepljenost društev, ki naj bi jim bila v pomoč?
V Društvu očetov nam cilj ne posvečuje sredstev, trudimo se obdržati konstruktivno diskusijo in določen nivo. Očetje smo v večini skrbniških postopkov prav zaradi otrok veliko popustljivejši od žensk in usmerjeni v iskanje sporazuma, dobrobiti otrok. Navkljub žalitvam in skrajno nespodobnem vedenju poizkušamo z nasprotno stranjo navezati stik in sodelovati pri spremembi praks, kjer so vpleteni mladoletni otroci.
Upanje umira zadnje!
Andrej Mertelj,
Predsednik Društva očetov
Omenjena kampanja je v javnosti sprožila pravi val ogorčenja, zato so jo organizatorji tudi umaknili, pri tem pa so pozabili na opravičilo.
