Koalicija in Resnica sta vložili predlog, ki bi preprečil, da bi pravne osebe, financirane iz tujine, organizirale volilne in referendumske kampanje.
Gre za logičen korak: tuji subjekti že danes ne smejo neposredno vstopati v slovenske kampanje, zato ne bi smeli tega početi niti prek domačih organizacij, ki živijo od tujega denarja.
Inštitut 8. marec in zavezniške organizacije so predlog označile za napad na demokracijo in hitro poiskale podporo v Bruslju.
Rezultat? Pismo, ki so ga podpisali zgolj 23 evropskih poslancev. Inštitut 8. marec v članku Mladina zavaja, ko teh 23 podpisov prikazuje kot široko bruseljsko podporo, čeprav gre le za 3,2 odstotka vseh 720 poslancev, medtem ko jih 697 pisma ni podpisalo. Nobene resolucije, nobenega širšega mobiliziranja, nobene resne institucionalne podpore.
Kaj predlog dejansko prinaša?
Predlog zapira luknjo, ki obstaja že leta. Tuje fizične in pravne osebe kampanj ne smejo organizirati. A domača pravna oseba, ki je v zadnjih petih letih prejela tuja sredstva – tudi evropska – to lahko stori. Predlog to preprečuje. Hkrati ureja status tretjih oseb, krepi nadzor in zvišuje globe. Gre za enaka pravila za vse, ne za izjemo za tiste, ki imajo dostop do tujega denarja.
Inštitut 8. marec in podobne organizacije so se hitro postavile v vlogo žrtve. A številke iz Bruslja kažejo, da širše evropske podpore ni. 23 podpisov je šibek rezultat, če gre za resnično grožnjo demokraciji. Če bi bil predlog tako sporen, bi se podpisniki šteli v stotinah. Namesto tega je ostalo pri ozki skupini, ki že sicer nasprotuje aktualni koaliciji.
Predlog koalicije ni napad na civilno družbo. Je poskus, da se pravila, ki že veljajo za politične stranke in tuje subjekte, razširijo tudi na tiste, ki prek tujega denarja posegajo v domače demokratične procese. In Bruselj – razen majhne skupine – pri tem ni stopil v bran.
