Slovenija ima nekaj več kot dva milijona prebivalcev, a kar 212 občin in prav toliko županov. Skoraj vsaka večja vas oziroma skupina naselij ima svojo občinsko upravo, politično vodstvo in občinski svet.
Ob tem se vse pogosteje zastavlja vprašanje: ali Slovenija res potrebuje toliko občin in ali so stroški tako razdrobljene lokalne oblasti upravičeni?
Na prvi pogled se zdi, da je lokalna samouprava ena od prednosti Slovenije. Prebivalci imajo svojega župana, občinski svet in možnost neposredno vplivati na odločitve v svojem okolju. Toda za vsem tem je tudi finančna plat, o kateri se govori precej manj.
Razlike med občinami so ogromne. Ljubljana ima več kot 300.000 prebivalcev, medtem ko imajo nekatere najmanjše slovenske občine le nekaj sto prebivalcev.
Toda tudi najmanjše občine potrebujejo župana, občinski svet in administracijo. Čeprav je obseg njihovega dela neprimerljiv z delom vodstva največjih mest, so osnovni stroški političnega in upravnega aparata neizogibni.
Prav tu se odpira vprašanje, ali je takšna razdrobljenost države res najbolj racionalna rešitev.
Koliko nas stane 212 županov?
Plače županov so odvisne od velikosti občine. Župan največjih mest lahko prejema več kot 8.000 evrov bruto osnovne plače, medtem ko se osnovne plače županov najmanjših občin gibljejo v nižjih plačnih razredih.
Toda županska plača je šele začetek.
Občine imajo tudi podžupane, katerih število in plačilo sta odvisna od posamezne občine. Tu so še sejnine občinskih svetnikov, nadomestila članom komisij, stroški občinskih uprav in drugi izdatki, povezani z delovanjem lokalne oblasti.
Pri tem je treba poudariti, da župane praviloma plačujejo občine iz svojih proračunov, ne neposredno država. Vendar tudi občinski denar prihaja iz javnih virov, zato gre za vprašanje porabe javnega denarja.
Bi bilo z manj občinami tudi manj stroškov?
Zagovorniki združevanja občin opozarjajo, da bi lahko večje občine pomenile manj podvajanja administracije, učinkovitejšo organizacijo služb in nižje stroške upravljanja.
Zakaj bi morala imeti vsaka majhna občina svoje politično vodstvo, upravo in številna delovna telesa, če bi lahko nekatere naloge učinkoviteje opravljala skupna uprava več povezanih občin?
Po drugi strani zagovorniki obstoječega sistema opozarjajo, da bi združevanje lahko pomenilo oddaljevanje odločanja od ljudi. Manjše lokalne skupnosti bi lahko izgubile vpliv, njihove potrebe pa bi se v večjih občinah lažje spregledale.
Toda ali je mogoče najti ravnovesje med dostopnostjo lokalne oblasti in racionalno porabo javnega denarja?
Občine v Sloveniji niso zgolj administrativne enote. So tudi politične skupnosti z lastnimi interesi, lokalno identiteto in izvoljenimi predstavniki.
Vsaka razprava o združevanju zato hitro postane tudi politično vprašanje. Manj občin bi namreč pomenilo manj županskih funkcij, manj občinskih svetov in drugačno razporeditev političnega vpliva.
Poleg tega je ustanavljanje in ukinjanje občin zakonsko urejeno, zato preprosta odločitev države za njihovo združevanje ni mogoča.
Nihče ne oporeka temu, da morajo imeti ljudje možnost odločanja o svojem okolju. Vprašanje pa je, ali je za to nujno potrebnih 212 ločenih občinskih uprav in prav toliko županov.
Bi lahko z manj občinami zagotovili enako kakovostne storitve, boljše upravljanje in prihranili javni denar? Ali pa bi s tem zgolj ustvarili večje birokratske centre, v katerih bi bili prebivalci manjših krajev še bolj odrinjeni?
Dejstvo ostaja: Slovenija ima 212 županov, stroški lokalne oblasti pa niso omejeni zgolj na njihove plače.
Morda je zato čas za resno razpravo o tem, kakšno lokalno samoupravo si Slovenija lahko privošči. Ne zaradi ukinjanja lokalne identitete, temveč zaradi vprašanja, ali vsak evro javnega denarja res porabimo najbolj učinkovito.
Portal OS
