“In s tem pridemo v današnji čas, v katerem je podobnosti s tistimi časi že toliko, da si lahko vsak razmišljujoči človek pravočasno sestavi svoj nabor. V moj cvetober znamenj, da se nad demokracijo v Evropi sučejo temni oblaki, sodi v prvi vrsti modnost ideje absolutnega vodje nacije, ki udari s pestjo po mizi in uredi, da je ljudstvo srečno ali pa so vsaj nesrečni njegovi nasprotniki.
Privlačnost tovrstnega populizma je izrazita na evropskem vzhodu, tudi v nekdaj komunističnem delu danes združene Nemčije, kjer je na zadnjih deželnih volitvah’ skrajno nacionalistična stranka AfD v kar dveh vzhodnih deželah postala druga politična sila.
Težava je, da je Nemčija ključnega pomena za Evropo, pa ne samo za njeno trdnost, ampak še bolj zaradi pomena Nemčije kot grožnje, kakršna bi postala, če bi v njej prevladali politični skrajneži.
Potem bi se zlahka ponovila zgodovinska povezava podobno mislečih med Nemčijo in sosednjo ji vzhodno Evropo.
Povsod tam, kjer se znova obuja volja po »pastirski demokraciji«, kjer se krepi želja po neposrednem odnosu med vodjo in ljudstvom, vse od Venezuele pa do Rusije, se majejo temelji demokracije, v prvi vrsti pa načelo enakosti vseh ljudi. Kjer razglasijo, da so eni prvi, eni nujno postanejo drugi, pa tretji in četrti.
Izročilo revolucij nas uči, da množice vselej omogočijo oblast novi peščici. In četudi se zgodovina nikoli ne ponovi povsem, bi napoved take prihodnosti za Evropo pomenila vrnitev v preteklost. Tam pa smo že bili.”
Avtor: Vojko Volk, Sobotna priloga Dela, 14. 9. 2019, str. 15
