Ko sem odhajal na študijsko izmenjavo v Lublin, je bilo to, koga bom imel v sobi za cimra, še popolna neznanka.
Vedel sem samo to, da bomo v stanovanju štirje, sobo pa si bom delil s še enim »sotrpinom«. Na veliko presenečenje je bil to leto dni mlajši študent ekonomije iz Tajvana, ki tako kot jaz zaključuje magisterij.
Bil sem zelo vesel, da bom imel nekoga, ki živi tako daleč od tebe in živi popolnoma drugačen način življenja, ki ti je tebi popolnoma tuj in se ti zdi čuden. Kakor se zdi to, kar počnemo tu v Evropi, čudno njemu. Okej, verjetno sem res edini, ki vsak dan vstaja ob petih in je že ob sedmih zjutraj na treningu, kar res ni vsakdanje za tukajšnje študente, ki večinoma vstajajo ob enajstih, ko si jaz recimo že pripravljam kosilo, ker me potem že čakajo zgodnja popoldanska predavanja.
Verjetno sem poleg še enega Italijana edini, ki popije toliko kave in je vsaj enkrat na dan pašto.
Ampak, če je pa tako dobra, pa še za naporne treninge zelo potrebna. Tako dobra, da je vzbudila zanimanje tudi pri cimru iz Tajske.
Kaj je pri tem fantu zanimivo? Osvežimo spomin! Prvič, do prihoda na Poljsko ni nikoli pokusil alkohola, zdaj pa so ga kolegi spravili na »stranpota« , in tako ne mine dan, da ne bi ta vrli William, kot mu je ime, zvrnil vsaj treh pločevink piva. Prve dni mu je bilo slabo, zjutraj, ko si je okrog enajstih vendarle dovolil vstati, pa je ves zmeden pogledoval sem in tja po sobi, kot bi nekaj iskal.
V prejšnjih zapisih sem že opisal Tajvanca, kako igra poker in gleda serije do treh ponoči, ko se vrne s ponočevanja. Povedal sem tudi že, da je večinoma že pripravljeno, zmrznjeno hrano, nisem pa, vse do včeraj, vedel, zakaj je to tako.
Ja, kuhati ni znal. Čeprav sem ga imel na sumu že nekaj dni, ko se je »motal« po kuhinji in navduševal nad vsem, kar sem skuhal sam, ali pa Slovak Damian (zmeda za Williama je bila tu popolna: “Hey guys don’t you come from the same country?”), s katerim si prav tako delimo kuhinjo.
Mimogrede, še en član naše štiričlanske posadke je Čeh Jakob, nogometaš in študent zgodovine.
Vrnimo se k Tajvancu. Bilo je pred nekaj dnevi, ko je prišel k meni in me vprašal: »Hey how much time I have to cook pasta«? Nato sem mu zvito odgovoril: »I don’t know, sometimes six, seven, nine, eleven minutes, it depends what kind of pasta you cook. It also depends how do you like to be prepared. More crunch, or soft«.
Gledal me je, kot da bi mu razlagal teorijo velikega poka, ki je mimogrede sicer ne znam. Kakor koli že, včeraj mu je uspelo. Ko je kuhal, me žal ni bilo doma, da bi videl, kako mu je uspelo, ampak soba je dišala, kar je bil dober znak. Pa pustimo ob strani, da je kasneje priznal, da jo je skuhal znatno preveč.
No, koliko se jo mora dati kuhati, sem mu pa res pozabil povedati. “That’s not fair- Rok”
P. s.
Ven je prišel koledar za novo sezono Skyrunning World Series. Več informacij najdeš tukaj.
Rok Bratina, zgodovinar
