Jurij Humar, čudodelnik s Primskovega na Dolenjskem, je nedvomno eden najbolj znanih na Slovenskem delujočih zdravilcev. Bil je odličen duhovnik, izjemen radiestezist, bioenergetik in bioterapevt, jasnovidec, hipnotizer in telepat.
Aprila je minilo 200 let od njegovega rojstva, ob tem pa je Etnološko društvo Jurija Humarja 
založilo tretjo izdajo knjige Čudodelnik s Primskovega, avtorjev Janeza Žurge in Stanislava M. Maršiča, ki je prvič izšla konec 60. let.
Jurij Humar je bil rojen 14. aprila 1819 v Vodicah pri Mekinjah blizu Kamnika. Šolo je obiskoval v Kamniku, gimnazijo pa v Karlovcu. Leta 1842 se je vrnil v Ljubljano, kjer je na liceju zaključil sedmi in osmi razred. Po maturi se je posvetil bogoslovju in bil leta 1847 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je od leta 1848 služboval v Adlešičih, od leta 1850 v Črmošnjicah in od 1853 v Sostrem pri Ljubljani. Leta 1858 je bil nastavljen kot župnijski upravitelj v Staro Oselico in 1862 kot župnik v Črmošnjice. Leta 1876 je nastopil službo župnika na Primskovem pri Litiji, kjer je deloval do svoje smrti leta 1890.
»Jurij Humar je bil eden izmed velikih Slovencev 19. stoletja. /…/ Znan je še po nazivu Čudodelnik s Primskovega. Največ o Humarju izvemo od njega samega iz njegovih pisem, ki jih je pisal svojim domačim, zlasti nečakinji Filomeni ter grofici Vay. Pogosto jih je pisal v pisavi staroindijskega jezika sanskrta, ker so njegova pisma ljudje kradli,« je v zborniku Rod se za rodom vrsti zapisal župnik Pavel Sporn.
Jurij Humar je bil izjemno izobražen v teologiji, zanimal pa se je tudi za astronomijo. Poleg svetopisemskih jezikov hebrejščine, grščine in latinščine je obvladal še večino evropskih jezikov. Pomagal je vsakemu bolniku.
Kaže, da je bil Humar v življenju velik samohodec. Ni se družil z duhovniki, izjemo je predstavljal le župnik iz Šmartnega pri Litiji, s katerim sta bila dobra prijatelja. Navzven ni kazal svojega stanu. Ni se bril, brke in brado si je strigel s škarjami, da se zaradi magnetičnosti ne bi porezal. Zaradi brade se je moral celo zagovarjati pred cerkvenimi oblastmi. Humarjevo osrednje življenjsko poslanstvo je bilo, kot kaže, pomagati ljudem v raznih težavah. Na to kaže njegova zapuščina, še posebno njegova pisma, kakor tudi spomini nanj, ohranjeni v drugih virih. Na Humarja so se ljudje obračali v različnih stiskah. Prinašali so mu blagoslavljat loterijske številke. Pomagal je pri zaščiti domov pred tatovi, svetoval, kako ravnati z duhovi umrlih, ki se vračajo, odganjal je kače.
Vplival naj bi na večjo rodovitnost njiv. Blagoslavljat oziroma magnetizirat so mu prinašali semena, da bi bolje obrodila. K Humarju so prihajali po pomoč tudi v primeru bolezni domačih živali. Vzrokov za njegovo priljubljenost predvsem med preprostimi ljudmi je zagotovo več. Opisujejo ga kot dobrega, skromnega, delovnega, mirnega, prijaznega, odkritosrčnega, nesebičnega, sočutnega in gostoljubnega moža, ki je bil pripravljen vsakemu pomagati. Bil naj bi vesel in vedno poln zdravega humorja. Nedvomno pa je bil med ljudmi najbolj priljubljen zaradi svojega zdravljenja.
Humar je očitno poznal več načinov zdravljenja. Iz njegovih pisem nečakinji Filomeni in baronici Adelmi Vay je razvidno, da je poznal delovanje homeopatskih zdravil, ne vemo pa, ali jih je tudi uporabljal. Poznal je učinke zdravilnih zelišč, ki jih je sam nabiral in priporočal tudi drugim, še posebej okoliškim kmetom, ki si niso mogli privoščiti obiska pri zdravniku. Iz zelišč je pripravljal tudi zdravilne praške. Za bolnike, ki so se mu priporočili za pomoč, je pri maši prosil za božjo pomoč. Najbolj znano pa je bilo njegovo zdravljenje z magnetizmom, katerega učinke je začel preskušati leta 1853.
Svoje zdravilne sposobnosti je odkril povsem slučajno. Ko je kot kaplan služboval v Črmošnjicah, je od tamkajšnjega župnika slišal, da se zobobol ozdravi tako, da s palcem pritisneš na zob in potegneš od zoba čez vrat, prsi, noge in čez palec na nogi. To je z uspehom preskusil na mežnarjevi ženi. Ko se je to razvedelo, so tudi drugi začeli hoditi k njemu. K Humarju so začeli hoditi ljudje z bolečinami v okončinah ali pa, če so bili prehlajeni, in ugotovil je, da lahko z glajenjem pomaga tudi njim. Svojemu prvotnemu načinu zdravljenja z glajenjem obolelih predelov je dodal še magnetiziranje pripomočkov, najprej kruha in vode, potem še vina, sladkorja, oblatov in papirja.
Na Primskovem je sprejemal bolnike v majhni sobici v župnišču. Ljudje so na mizo polagali razne stvari, ki so jih prinesli s seboj za magnetiziranje. Humar naj bi bil zelo dober diagnostik, ki je ugotovil bolnikove težave, še preden mu je ta kaj povedal o njih. Po postavljeni diagnozi je največkrat gladil obolele dele telesa, redkeje premikal roke v neposredni bližini telesa ali pihal vanje. Za nadaljnje zdravljenje doma je magnetiziral in običajno blagoslovil pripomočke, največkrat kruh. Vedno jim je dal tudi natančna navodila, kako naj uporabljajo magnetizirane pripomočke – kakšne količine, na koliko časa in kako dolgo.
Vsi bolniki se pri Humarju niso oglasili osebno. Nekateri so k njemu poslali drugo osebo, ki je s seboj prinesla tudi pripomočke za magnetiziranje. Bolnikom iz oddaljenih krajev, s katerimi je komuniciral le s pismi, je namesto kruha pošiljal oblate in pole papirja z oznakami, koliko smejo vzeti. Osemletni deklici je pozdravil hripavost z melisnimi sladkorčki. Zaužiti je morala dva sladkorčka na uro. Nosečnicam je magnetiziral trakove, s katerimi so se prepasale pred porodom, da so lažje rodile. Za enoletno deklico, ki je imela božjast, je magnetiziral srajčko. Magnetizirane pripomočke so morali ljudje uporabljati po Humarjevih navodilih. Če so pretiravali ali uživali pripomočke, ki jim niso bili namenjeni, so lahko imeli težave. Znanih je kar nekaj zgodb o tem, kaj se je dogajalo ljudem, ki niso upoštevali Humarjevih navodil, bodisi da jih je magnetiziran kruh premamil zaradi lakote ali so vsega pojedli naenkrat, da bi čim prej ozdraveli.
Ljudje so ga začeli množično obiskovati že v Črmošnjicah, kjer je bil nastavljen za župnika leta 1862. Ko se je preselil na Primskovo, je njegov sloves še bolj narasel.
Dnevno ga je obiskalo tudi do dvesto ljudi. Leta 1877 naj bi se jih nanj obrnilo več tisoč. Nekatere bolnike naj bi k njemu pošiljali celo zdravniki.
Na Humarja so se obračali bolniki iz okoliških vasi in tudi iz drugih krajev ter celo iz tujine. V pismih so ga prosili za pomoč iz Francije, Španije in celo iz Amerike. Njihov socialni izvor je bil zelo različen. Zdravil je preproste kmečke ljudi, meščane, duhovnike in tudi aristokrate. Ljudje iz nižjih družbenih slojev so se nanj obrnili večinoma že ob začetku svojih zdravstvenih težav, predstavniki višjih družbenih slojev pa največkrat takrat, ko so že izčrpali vse možnosti tedanje uradne medicine.
Najznamenitejši Humarjev zdravljenec je bil nedvomno pretendent za španskega kralja Don Carlos. Imel je težave z grlom, po zdravniškem posegu pa ni mogel več glasno govoriti. Leta 1884 je bil pri Humarju, ki mu je dal tudi zdravilne pripomočke, in stanje se mu je izboljšalo.
V zahvalnem pismu je med drugim zapisal: »Odkar sem imel veliko čast, Vas veličastni, pred letom obiskati, sem zdrav, kakor že dolgo ne.«
Humar je zdravil brezplačno, hvaležni bolniki pa so mu že kar vnaprej ali po uspešnem zdravljenju prinašali ali pošiljali razna darila, od denarja do živil. Kmetje in kmetice so mu nosili za plačilo razne domače pridelke, npr. kose prekajene svinjine, jajca in maslo. Odvečna živila naj bi Humar prodajal.
Humar je večkrat razmišljal o svojem delovanju, ki je nemalokrat začudilo tudi njega in si ga je skušal razložiti. »Kje imam to moč?« se je spraševal. »Ali v laseh ali v nohtih ali kje? Ali je v moji volji … ali je ta moč kaj drugega kot moja volja, da pa je moji volji pokorna in stori, kar hočem – kdo to ve?«
Menil je, da so te moči božji dar in da ima v sebi nekakšen magnetizem, eterični fluid, ki se da prenesti na drugo osebo in ki toliko vpliva na njegove živce, da ozdravi nekatere bolezni.
»Ko bi jaz ne bil duhovnik, bi me morebiti ljudje sodili, da sem z vragom v zvezi, zdaj pa vendar mislijo, da z vragom nimam nič opraviti,« je zapisal Humar.
Poleg množice hvaležnih zdravljencev, ki so mu zaupali in gledali nanj kot na ‘čudodelca’, so bili že med njegovim bivanjem v Črmošnjicah seveda tudi taki, ki so v njem videli ‘mazača’ in goljufa. O njegovem zdravljenju so pisali v časopisju. Tako je bil v Linzer Tages-Post aprila 1870 objavljen kritični prispevek, v katerem so Humarjevo zdravljenje označili kot hokuspokus, s katerim privablja ljudi iz daljnih dežel. Njegovo delovanje je obsojala cerkvena oblast, češ da z njim škoduje veri. Težave je imel s posvetno oblastjo, saj so ga zdravniki večkrat prijavili zaradi mazaštva. To se je nadaljevalo tudi na Primskovem.
Leta 1890 je bila zelo huda zima in veliko ljudi v okolici Primskovega je zbolelo. Humar jih je obiskoval na domu in se tudi sam prehladil. Po osemdnevni bolezni je umrl 19. decembra 1890. Na njegov pogreb je kljub mrzli zimi, visokemu snegu in slabi poti prišlo več sto ljudi; številni med njimi so zelo jokali.
