“V meditacijo me je vpeljala moja mama pri rosnih osemnajstih, in dolgo sem to počel, potem pa prenehal. V svoji samozagledanosti sem mislil: ‘Eh, tega ne bom več počel. Kaj res v življenju potrebujem neko vero, nekega guruja, moram res slediti nasvetom nekoga iz Indije?’ In sem rekel: ‘Ne, jaz bom sam sebi referenca, jaz bom sam sebi vzor`. Potem so prišla zrela leta in predvsem družina. To je velika prelomnica, vsaj zame in najbrž za vsakogar. Potem pride nujno kriza, pride čas za premislek in prevrednotenje vrednot, kdo sem, kaj sem, kaj počnem. Pravzaprav sem začel spet meditirati, ker sem čisto preprosto pogruntal, da mi to koristi. Nisem pa tak budist, kot sem bil nekoč. Niti vegetarijanec nisem več. Na to gledam kot na praktično tehniko relaksacije, ki mi v tem norem življenjskem tempu pride prav. Se je pa lotevam praktično in ne pustim, da bi spreminjala moj pogled na svet. Kot se rado zgodi kakšnim, ki padejo v meditacijo in začnejo živeti samo od vode in jabolk ter potem s prezirom gledajo vse druge, ki tega ne počnejo. Tega si ne dovolim.”
Vir: Nedeljske novice, 9. 3. 2019, str. 11
