Slovenski politični prostor se vstopa v novo predvolilno obdobje, a razlika v pristopu med ključnima akterjema je vse bolj očitna. Na eni strani Janez Janša, ki volivce nagovarja neposredno, z jasnimi poudarki na programu, prioritetah in političnih ciljih. Na drugi strani Robert Golob, čigar politična komunikacija se tudi po več letih na oblasti še vedno v veliki meri opira na nasprotovanje Janši – pogosto brez jasno artikulirane vsebine, ki bi presegla to izhodišče.
In to ne velja le za stranko Svoboda, vse bolj se zdi, da je prav anti-Janša moment edina stična točka te koalicije. Ne vsebina, ne skrb za prihodnost ampak zgolj en in edini: Janez Janša.
Janša v svojih nastopih, intervjujih in javnih razpravah sistematično izpostavlja teme, ki jih želi nasloviti: od varnosti, energetike in gospodarstva do demografije in davčne politike ter predvsem želje po zagotavljanju konkurenčnega okolja za gospodarstvenike. Ne glede na to, ali se z njegovimi stališči strinjamo ali ne, je razvidno, da ponuja okvir, ki ga je mogoče preverjati, kritizirati ali zavračati. Gre za klasičen politični pristop: program, cilji, argumenti ter seveda za klasična, trdna stališča slovenske desnice.
Golobov politični diskurz pa se pogosto vrti okoli enega samega imenovalca – kdo ni in zakaj ni za Janšo. Namesto jasnega odgovora na vprašanje, kaj njegova politika konkretno prinaša ljudem v prihodnje, se javnosti znova in znova ponuja narativ “obramba pred Janšo”. Ta retorika je bila morda učinkovita v času volitev leta 2022, a po več letih vladanja deluje izpraznjeno in vse težje opravičljivo, predvsem v množici slabih, površinskih reform, ki so vsebinsko neusklajene med sektorji, katere je sicer sprejela Golobova vlada.
Vladna bilanca Roberta Goloba bi morala biti naravno izhodišče za predstavitev programa: kaj je bilo doseženo, kaj ni uspelo in kaj se bo naredilo drugače. Namesto tega se politična komunikacija pogosto zateka k ideološkemu strašenju, diskreditaciji opozicije in moraliziranju, brez resnega vsebinskega razreza ključnih problemov države. Inflacija, davčna obremenitev, stanovanjska kriza, zdravstvo, konkurenčnost gospodarstva – vse to so teme, kjer bi javnost pričakovala jasne načrte, ne pa zgolj primerjav s političnimi nasprotniki. Prav tako bi javnost pričakovala na primer odgovore, zakaj “30 dni do specialista” ni uspelo ali pa morda odgovor na vprašanje kje so vsa stanovanja za mlade družine, katerih tudi ni.
Dolgotrajno zanašanje na anti-Janša retoriko ima še en stranski učinek: znižuje raven politične razprave. Namesto soočenja programov dobimo personalizacijo, namesto argumentov etikete. To ne škodi le opoziciji, temveč tudi volivcem, ki ostajajo brez jasne izbire med različnimi vizijami prihodnosti.
Demokracija ne temelji na tem, kdo je bolj všečen ali kdo je “manj slab”, temveč na soočenju idej in predvsem na predstavitvi usmeritev za naprej. Če ena stran ponuja program, druga pa predvsem nasprotovanje, se ravnotežje poruši. Volivci imajo pravico vedeti, za kaj glasujejo – ne le proti komu.
Če želi Robert Golob prepričljivo nagovoriti javnost tudi v prihodnje, bo moral preseči okvir anti-Janša diskurza in predstaviti vsebinsko, merljivo in dolgoročno vizijo. V nasprotnem primeru bo politični prostor ostal razdeljen na tiste, ki nekaj ponujajo, in tiste, ki predvsem nasprotujejo. In to je za državo premalo, predvsem ko govorimo o viziji prihodnosti.
In kaj pravijo napovedi za prihajajoče državni zborske volitve? Na naši spletni strani smo preverili, rezultati pa so trenutno taki:
Portal OS
