Leto 1900 je leto rojstva slovenskega impresionizma. Takrat so se na Prvi slovenski umetniški razstavi prvič predstavili kulturnemu središču slovenskega naroda, Ljubljani, glavni zastopniki nove umetniške smeri, ki jo je naklonjena, takrat še nebogljena slovenska likovna kritika imenovala impresionizem, nenaklonjena pa je te slikarje zasmehovala kot kozolčarje in špinačarje. Uspeh razstave je umetnike ohrabril in tudi sami so se začeli imenovati impresionisti. To so bili Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matej Sternen in Matija Jama.
Za Jamo velja, da je bil najdoslednejši slovenski impresionist. Bil je tudi eden najbolj razgledanih takratnih slovenskih umetnikov, ne le raziskovalec – slikar, temveč tudi zagret teoretični zagovornik lastnih pogledov in pojmovanja impresionizma.
Jama je bil tudi edini, ki se je peresom bojeval za ugled in resnico te smeri.
Slikar Matija Jama se je rodil 4. januarja 1872 v Ljubljani na Gornjem trgu št. 7 kot prvi otrok v družini kožarja in trgovca s kožami Matije Jame iz Dravelj in mama Neže, rojene Kuhar z Veselovega. Ko je bil mali Matija star tri leta, mu je 7. aprila 1875 umrl oče. Mati se je še istega leta poročila z Ignacem Šarabonom, tudi ljubljanskim kožarjem in krznarjem. Nova Matijeva družina se je preselila na Stari trg 3.
Že od mladih nog je imel rad barve in tako je sprva risal predmete, ki so se pojavljali okrog njega. Barve je sprva izdeloval sam iz raznih zelišč in cvetlic, z njimi pa je barval najrazličnejše časopisne ilustracije. Od leta 1878 do leta 1882 je obiskoval ljudsko šolo, za tem pa se je vpisal na realko, kjer je moral prvi razred ponavljati. Matija je pokazal veliko zanimanja za risanje, vendar ga je prof. France Globočnik ocenil z zadostno. Po očetovi smrti se je družina preselila v Zagreb, kjer je živel v skromnih razmerah in uspešno končal šolanje. Učitelj risanja prof. Milan Rogulja ga je ocenil z odliko in hkrati postal Jamin mentor.
Leta 1891 je v Zagrebu maturiral z nalogo o Lessingovem Laokoontu. Ilustriral je učbenik za grščino in latinščino prof. Frana Marna, ki je vseskozi podpiral njegove umetniške ambicije. Na prigovarjanje sorodnikov se je vpisal na pravno fakulteto zagrebške univerze. V Zagrebu je bilo kulturno življenje že precej razvito, zanimanje za umetnost pa se je začelo razvijati po odprtju Strossmayerjeve umetnostne galerije. Vse to je močno vplivalo na mladega in bodočega slikarja, saj je študij prava kmalu opustil. Josip Regali piše, da se je Jama, ko se je v njem z vso silo oglasila želja po umetniškem ustvarjanju, ob dopolnitvi polnoletnosti leta 1892 otresel prahu rimskega prava in odšel v München v slikarsko šolo Simona Hollosyja.
»Pri Hollosyju mi je bilo najbolj všeč, ker svojega mnenja ni vsiljeval prav nikomur,« je Regaliju pripovedoval Matija Jama. »Na akademijo me tedaj ni prav nič veselilo zaradi sistema, ki je vladal na njej. Zame je bilo zelo pomembno, da sem bil v Münchnu v času, ko so se mladi cepili od starih in so si zgradili svojo Secesijo. Slike, ki sem jih videl v Secesiji, so bile čisto nekaj drugega kot tiste v Pinakoteki.
Tam neposredno življenje, tu konzerve, sladkarije, umiranje. Tedaj je postal impresionizem gonila sila, tudi nam najmlajšim.
Seveda je ta način slikanja, ki je brez šablone, za marsikoga predstavljal dolgo in trnovo pot. Bila je tudi zame. Življenje in boj za obstanek sta me večkrat prisilila, da sem prevzemal dela, ki sicer niso bila v skladu z mojimi principi, vendar nisem pustil cilja izpred oči.«
Poleti se je vrnil v Ljubljano. Leta 1893 je na pobudo urednika Frančiška Lampeta začel za Dom in svet risati ilustracije. Na podlagi teh ilustracij je Jama dobil sicer majhno podporo kranjskega deželnega odbora in nekaj časa obiskoval münchensko Akademijo likovnih umetnosti. Dr. Frančišek Lampe, ki se ga je Jama vedno rad spominjal, ga je za nekaj časa sprejel pod gostoljubno streho v Marijanišču. Bil je ‘dvorni ilustrator’ revije Dom in svet, poizkušal se je tudi v krajinah.
Leta 1897 je okrepil stike s slovenskimi umetniki v Münchnu, posebno z Rihardom Jakopičem, ki ga je pozval, naj vstopi v Ažbetov atelje. In kako Matija Jama opisuje čas, ki ga je preživel v šoli boemskega profesorja evropskih slikarjev?
»Čas pri Ažbetu spada med najprijetnejše obdobje mojega življenja,« je povedal slikar. »Z Jakopičem sva preizkušala na najrazličnejše načine slikati svetlobo. Ažbetu to sicer ni bilo po volji, ker je tedaj gledal samo na plastiko. Vendar se je pozneje, ko se nama je nekaj stvari posrečilo, prepričal, da sva imela prav, in je izdal parolo, da je treba slikati, kakor kdo vidi, plastika pa je stvar kiparjev. Ažbe v slikarstvu na naju ni vplival veliko, sva midva veliko bolj vplivala na njegovo šolo. Jakopičev način se je močno videl v mojem slikanju.«
Zanimiv je bil poskus razstavljanja v izložbah ljubljanskih trgovin, ki se ga Jama lotil leta 1899, saj so bili odzivi presenetljivi. Skoraj vsako zimo se je Matija Jama vračal v München. Tudi po I. slovenski umetniški razstavi v Ljubljani leta 1900 je bil nekaj časa v Münchnu, od koder se je vrnil z Jakopičem. Po razstavi v Ljubljani so ogled slik pripravili še v Zagrebu, kjer je bil skupaj s kolegi odločno zavrnjen.
Že naslednje leto sta se z Rihardom naselila v Stranski vasi pri Dobrovi blizu Ljubljane. Takrat se je Jama razvil v izrazitega krajinarja, saj je v lepi in idilični okolici našel vrsto zanimivih motivov. Tu je začel uveljavljati svoje umetniške principe z vso notranjo silo. Sam se je večkrat odpravil v Volčji Potok, kamor ga je povabila družina Souvan.
Drugo leto dvajsetega stoletja pomeni pomembno prelomnico v življenju Matije Jame. V Münchnu se je poročil s holandsko slikarko Luiso van Raders, rojeno v Bataviji 1871. Iz Ažbetove šole jo je odpeljal k slikarju Hollosyju, za tem pa sta že v maju odšla slikat v okolico Polhovega Gradca, junija na Hrvaško ob Sotlo v Čemanovce pri Kraljevcu, kjer se jima je za dva meseca pridružil Rihard Jakopič. Luisa Jama van Raders je postala članica kluba Sava in se udeleževala slovenskih razstav, med drugim II. slovenske umetniške razstave. Zakonca Jama sta pričakovala otroka in se zato vrnila v München, kjer se je 13. decembra 1901 rodil sin Matija.
Zimo 1902/1903 je Jama s soprogo preživel v Münchnu, poletje pa nato v Haimhausnu na Bavarskem. Slikar Matija, ki se je zaradi iskanja novih in novih motivov veliko selil, je z
družino tokrat pristal v Brezjah na Hrvaškem. Na zimo je šel v Samobor, kjer je dokončal sliko Mlin, za katero Josip Regali pravi, da je »zlasti zrak tu dovršeno slikan, kakor je sploh to delo odlično med Jamovimi krajinami«.
Spomladi 1904 je sodeloval na skupinski razstavi slovenskih umetnikov pri Miethkeju na Dunaju, ki sta jo pripravila Ivan Grohar in Rihard Jakopič ter dala združenju ime Sava. Družina se je povečala, saj se je rodila še hči Madeleine. V tem obdobju je obnovil stike z Zagrebom in sodeloval na I. jugoslovanski umetniški razstavi. Leto kasneje se spet seli, tokrat v Vrabče pri Zagrebu. V želji po iskanju novih in novih motivov se je nekoliko posodobil, saj se je na teren odpravljal s kolesom, s katerim je poleg sebe prevažal še slikarska platna, barve in čopiče.
Slikar Matija Jama je moral biti nemirnega duha, saj se je neprestano selil iz kraja v kraj. Da bi bil bliže velikega umetniškega središča, se je Jama 1907 preselil v Gadden poleg Mödlinga pri Dunaju.
Leto 1908 prinaša v Jamovem slikarskem življenju nekaj grenkih izkušenj.
Skupaj z Jakopičem so ga zavrnili na pomladanski razstavi v dunajski Secesiji, njegova dela pa so skupaj z deli Savanov doživela ostro kritiko. Na vrsti so spet stalne selitve in nenehno iskanje novih motivov.
Medtem se je v Ljubljani dogajalo marsikaj zanimivega, med drugim so v letu 1909 odprli novo zgrajeni paviljon Riharda Jakopiča. Na odprtju razstave je sodeloval tudi Matija Jama, ki se je že maja preselil v Laxenburg, kjer ga je obiskal sam lastnik paviljona. Jamova želja po spremembi in neka prirojena nezadovoljnost sta ga spomladi 1910 pripeljali na Nizozemsko, kjer je do novembra živel v Haagu in okolici ter v Amsterdamu. Žena Luiso Jama van Raders se je po nekaj letih spet srečala s starši v Haagu in sorodniki v Londonu. Po dveh mesecih osamljenega bivanja v Amsterdamu se je najprej sam vrnil na Nižje Avstrijsko, za tem je potoval po južni Češki in se končno z družino naselil v Dürnsteinu ob Donavi.
Ob tem ga je Josip Regali spraševal, zakaj se je preselil iz domovine, ko so se skoraj vsi ostali umetniki vrnili domov.
»Moje življenje se odigrava zelo prozaično,« je odgovarjal Matija. »Potujem sicer veliko, vendar pa si ne smete misliti, da so ta potovanja za zabavo. To delam tudi zaradi tega, da bi se morda otresel tiste smole, ki me spremlja od rojstva. Seveda so tudi drugi razlogi, ki me vodijo k temu, na primer sprememba. Vsak kraj ima svojo dobro, pa tudi slabo stran, svoje posebne obraze. Ljubezen pa, kakor veste, raste v kvadratnem razmerju z razdaljo. Kolikor bolj sem oddaljen od domovine, toliko večja je ljubezen do nje …«
V pogovoru s Josipom Regalijem je Jama govoril še o holandski deželi in ljudeh ter o njihovem odnosu do umetnosti:
»Tudi v umetniškem smislu je ta dežela neizmerno zanimiva. Saj se je tu rodil Rembrandt. Če stopimo v boljšo holandsko hišo, takoj opazimo, da že v veži visijo slike domačih umetnikov in da že tu vlada umetniški okus.
Seveda so biseri obešeni v jedilnici. Razen slik so tu še starine, ki so že tri ali štiri stoletja v rodbini, pa kitajski porcelan, perzijske preproge in lične bakrene posodice iz Orienta. Holandcem je umetnost življenjska potreba, okolica, v kateri živijo, pa mora biti okusno urejena. Holandci so podjeten, svoboden narod, mi pa do sedaj nismo bili nič drugega kot tlačani, sluge, in ni se čuditi, da smo tako zaostali.«
Matija Jama se je v tem času že spogledoval z novo porajajočo umetnostjo, fotografijo. »Fotografija je v Jamovi umetnosti zavzemala pomembno mesto,« pravi dr. Mirko Juteršek. »Zanjo se je slikar vseskozi zanimal in se vanjo poglabljal tudi s pomočjo strokovnih revij. V fotografiranje ga je uvedel urednik revije Dom in svet Frančišek Lampe, ki mu je posodil tudi fotografski aparat. Kasneje si je Jama za krajši čas pomagal kar z lastno konstrukcijo, ki naj bi jo sestavil iz leč za očala. Sicer pa je znano, da je kot pripomoček pri svojem slikarstvu uporabljal fotografijo vse od prvega druženja z Rihardom Jakopičem. Čeprav je dosledno slikal v naravi, je redno fotografiral motiv, nato pa še svoja končana slikarska dela in njihove posnetke občasno vključil v kataloge svojih letnih razstav.«
Leta 1911 se je rodila hči Agens, tretji otrok slovensko-holandske družine Jama. Po krajšem skoku v Ljubljani je spet potoval in potoval, najprej v München in se nato vrnil k družini v Mautern, kjer so živeli v hudi finančni stiski. Veliko srečo je imel v letu 1914, ko so ga zaradi nesposobnosti oprostili vojaščine, a kmalu se je že napovedovala prva svetovna vojna. Žena Luisa se je z otroci iz Steina ob Donavi preselila v Haag, kamor se je naslednje leto preselil tudi Matija. Družino je septembra 1916 doletela nesreča, saj za meningitisom umrl sin Matija. Leta 1922 se je sam vrnil v Ljubljano, kjer se je začasno nastanil v Jakopičevem paviljonu, kjer je leto kasneje pripravil prvo samostojno razstavo. Matija je bil star 51 let, a že jeseni je odpotoval v Beograd. Njegova beograjska avantura se je končala marca 1924, ko se je za stalno naselil v Ljubljani.
Matija Jama je rad zahajal v Volčji Potok k družini Souvan, kamor so ga redno vabili.
S kolesom se je vozil v okolico Kamnika in se večkrat med drugim ustavil na kosilu pri družini veterinarja in zbiralca starin dr. Josipa Nikolaja Sadnikarja. V letu 1927 je Matija s pomočjo žene Luise pripravil razstavo v letoviškem Schevenningenu na Holandskem.
Leta 1929 se je za nekaj let naselil v Souvanovo palačo na Mestnem trgu v Ljubljani, kjer je nastal cikel slik s pogledom na ljubljansko stolnico. Leta 1931 je pripravil drugo samostojno razstavo v Ljubljani, s tem pa se je začelo obdobje skoraj vsakoletnih podobnih »prodajnih« razstav vse do druge svetovne vojne. V tem času je pretežno slikal na Gorenjskem v senci Karavank in Julijcev.
Leta 1935 se je preselil iz središča mesta v predmestje za Bežigradom na Podmilščakovo 49 in v tem obdobju je obiskal Dalmacijo. Tri leta kasneje je z drugimi jugoslovanskimi umetniki razstavljal na beneškem bienalu in ob tej priložnosti obiskal Benetke. Sedmega oktobra so ga imenovali na rednega člana IV. razreda novoustanovljene Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V letu 1939 sta ga za krajši čas obiskala žena in mlajša hči Agnes, Madeleine pa se je že pred letom naselila v Ljubljani.
Leta 1942, sredi vojne, so v Narodni galeriji v Ljubljani pripravili retrospektivno razstavo njegovih del v počastitev slikarjeve sedemdesetletnice.
Leta 1946 je v Haagu umrla žena Luisa, leto kasneje, 6. aprila 1947, je po povratku iz bolnišnice umrl še Matija Jama.
Primož Hieng
