V začetku marca 2026 je konflikt na Bližnjem vzhodu dosegel Evropo. Iranski ali proxy napadi (predvsem z droni) so 1.–2. marca zadeli britansko vojaško bazo RAF Akrotiri na Cipru – manjša škoda na stezi in hangarju, brez žrtev. Ciprus je članica Evropske unije (trenutno predseduje Svetu EU), britanske baze Akrotiri in Dhekelia pa so del Natovega ozemlja. To je sprožilo hitro in usklajeno reakcijo več evropskih držav – prvič v tako koordinirani obliki za zaščito članice EU v času krize.
Do 8. marca 2026 so se v obrambo Cipra (predvsem z morskimi enotami, zračno obrambo in letali) vključile naslednje države:
- Velika Britanija Kot lastnica baz je UK takoj ukrepala: poslala uničevalec HMS Dragon (specializiran za prestrezanje raket in dronov) ter helikopterje z raketami proti dronom. Britanija je glavni akter, saj gre za njeno ozemlje in baze, ki jih ZDA uporabljajo za obrambne operacije v regiji.
- Grčija Najhitrejši odziv: poslala dve fregati (Kimon in Psara) z anti-dronskimi sistemi ter štiri lovska letala F-16 Viper. Grčija vidi Ciper kot del svojega nacionalnega interesa – zgodovinske, kulturne in geografske vezi so močne.
- Francija Poslala fregato Languedoc z zmogljivimi sistemi proti raketam in dronom. Francija koordinira z Grčijo in Italijo – stabilnost Cipra je ključna za evropsko varnost v Sredozemlju.
- Italija Poslala fregato Federico Martinengo in druge sisteme za zračno obrambo. Italija ima strateške interese v vzhodnem Sredozemlju (plin, Libija), zato aktivno sodeluje.
- Španija Poslala najnaprednejšo fregato Cristóbal Colón (odlična zračna obramba). Kljub pritiskom ZDA glede omejitev baz je Madrid pokazal solidarnost z EU.
- Nizozemska Poslala fregato HNLMS Evertsen – osredotočena na pomorsko varnost in sodelovanje v Natu/EU.
Vse države poudarjajo: gre za obrambo – prestrezanje groženj, zaščito civilistov in pomorskih poti, ne za ofenzivne akcije proti Iranu.
Zakaj ravno te države in zakaj tako hitro?
- Evropska solidarnost Ciprus je članica EU – napad na njegovo ozemlje (ali britanske baze) ogroža celotno unijo. EU je pokazala, da zna ukrepati hitro in usklajeno, brez formalne aktivacije člena 42(7) Pogodbe o EU.
- Geostrateški interesi Ciper je ključen za nadzor vzhodnega Sredozemlja: pomorske poti, energetski projekti (plin), preprečevanje nestabilnosti. Grčija in Italija imata neposredne interese, Francija in Španija pa širše.
- Preprečevanje eskalacije v Evropo Napadi na Ciper so signal, da se vojna lahko razširi. Evropejci želijo preprečiti nove incidente (npr. na Turčijo, kjer je bil 4. marca prestrežen iranski raketa z Natovo obrambo).
Trenutno (8. marec 2026) Slovenija ni med državami, ki so poslale vojaška sredstva na Ciper. Naša vključenost je za zdaj omejena na diplomatsko raven: ministrstvo za zunanje zadeve je 3. marca poklicalo iranskega veleposlanika in obsodilo iranske napade ter pozvalo k deeskalaciji. Slovenija je obsodila tako začetne napade ZDA/Izraela kot iranske povračilne udare.
Kdaj bi se Slovenija morala vključiti? Slovenija bi se realno vključila šele v primeru resne eskalacije, ki bi ogrozila Natovo ozemlje ali sprožila kolektivno obrambo:
- Če bi Nato aktiviral člen 5 (kar za zdaj ni na mizi – generalni sekretar Mark Rutte je to izrecno izključil po incidentu v Turčiji in na Cipru).
- Če bi EU aktivirala člen 42(7) Pogodbe o EU (mutualna obramba v primeru oboroženega napada na članico EU) – Ciprus do zdaj ni zaprosil, ker gre za omejene incidente.
- Če bi se grožnje razširile na vzhodni flank Nata ali Balkanski polotok (npr. kibernetski napadi, hibridne grožnje ali migrantski valovi).
Kako bi se Slovenija lahko vključila? Slovenska vojska nima fregat ali naprednih protiraketnih sistemov, a ima sposobnosti za podporo:
- Logistična in obveščevalna podpora – preko Natovih struktur (npr. v Natovi poveljniški verigi).
- Sodelovanje v Natovi hitri odzivni sili (NRF) ali EU battlegroups – Slovenija že prispeva enote v te sile.
- Kibernetska obramba ali specialne enote – če bi se grožnje preselile na hibridno raven.
- Diplomatska in humanitarna pomoč – evakuacija civilistov, podpora Cipru kot predsedujoči EU.
Slovenija je trenutno osredotočena na vzhodni flank Nata (prisotnost v Latviji in na Slovaškem), kjer je naša glavna naloga. Vključitev v Sredozemlje bi bila verjetno le podporna in šele po odločitvi vlade ter Natove/EU koordinacije.
Za zdaj je situacija pod nadzorom: večina groženj je bila prestrežena, a napetosti ostajajo. Evropa kaže, da zna braniti svoje interese – skupaj in odločno. Za Slovenijo to pomeni: stabilen Ciper in Sredozemlje zmanjšujeta tveganje za nestabilnost na Balkanu in motnje v dobavi energentov. Kot članica Nata in EU smo del istega sistema in to je naša skupna moč.
Portal OS
