Vem, zamujam s člankom, ampak ko sredi Worthersee stadiona igraš tekmo za prvaka in napredovanje v ligo višje, enostavno od vseh emocij nisi pri stvari, da bi lahko kaj napisal.
Pa gremo lepo po vrsti.
Danska je sredi Amsterdama povsem ponižala Valižane, v sami igri se je videlo koliko kvalitete premorejo in da so Valižane povsem pojedli. Zmaga s 4:0 je pokazala, da imajo Danci visoke cilje na tem prvenstvu sploh po tem, kar se je dogajalo na tekmi s Finsko. Valižani potujejo domov, verjetno z dvignjeno glavo, kajti cilj je bil, da se uvrstijo v zaključne boje.
Vsekakor je bila tekma med Italijo in Avstrijo tista, ki sem je tudi osebno komaj čakal. Sploh zato, ker sem videl kakšna evforija je zajela Avstrijce po uvrstitvi v zaključne boje. Pri naših severnih sosedih se je svet ustavil, sredi Celovca na cesti praktično ni bilo avtomobila, tu in tam kakšen tujec, ostalo pa vse samo navijači, obarvani v belo in rdeče, zares lepa kulisa.
Tekmo sem spremljal na glavnem trgu v Celovcu, kjer se je zbralo okoli 3000 ljudi, ki so z navdušenjem spremljali vsako akcijo avstrijske reprezentance, tako obrambno kot napadalno. Avstrija je bila večino tekme boljši tekmec in so preko Arnautoviča celo povedli, vendar je bil gor razveljavljen zaradi prepovedanega položaja. Italijani so svojo moč pokazali šele v podaljšku, ko so hitro dosegli 2 zadetka preko Pessine in Chiese, poraz Avstrijcev, pa je le še ublažil Kaladjžič.
